sobota, 8. junij 2013

Hanoi

V središče Hanoja sva upadla v zgodnjih jutranjih urah. Bus nas je odložil sredi ceste "nekje" blizu starega dela, ampak še zmeraj 6 km stran. Menda drugače ne gre,  pa tudi taksisti morajo kaj zaslužit. Prvo res fino dobrodošlico je doživel Urškin nahrbtnik, ki se je skotalil iz prtljažnika ves umazan in smrdeč po ribah. Drugo dobrodošlico nama je pripravil taksist. Klasična nategancija, sfriziran taksimeter, ki se vrti kot za stavo. Seveda sva po minuti opazila in zahtevala, da se števec pravilno nastavi. Začela se je žolčna debata, ustavili smo se vsakih 200 m, greva ven ali gremo naprej. Taksist pride na plano s fiksno ceno 15 USD za 6 km vožnje (1 km je po ceniku 0,5 USD), midva pa kontra, dava mu 4-5 USD in basta. Kljub njegovemu agresivnemu dretju n mahanju z rokami, smo le prispeli v pravo ulico, Jure si je zapisal registrsko, Urška pa je odštela 5 USD. Seveda je bilo nerganje in pljuvanje po tleh, ampak vsi, ki boste kdaj na istem, ne se dat!

Zahodno jezero

V hotelu sva si res globoko oddahnila. Se je torej "hudi" Vietnam šele začel? Hanoj bo že povedal svoje, sva si rekla. Glavno mesto je glavno mesto, tako da so cene prenočišč v povprečju višje kot drugod. Spet se je nizka sezona izkazala za plus, ker so ponudniki dovzetni za "hendlanje". Malo sva se šla nobleso in si za 18 USD privoščila po evropsko tip top poštimano sobo zraven katedrale.

Tran Qouoc pagoda na zahodnem jezeru

Prvi asociaciji na mesto za naju: motorčki (ja, spet) in jezerca. Jezer(c) je vsaj 5, njhovi bregovi z bližnjo okolico pa ponavadi prostor za rekreacijo, lenarjenje in druženje. Zgodaj zjutraj in zvečer je čas za telovadbo, starejši plešejo, obnavljajo nekdanji vojaški trening ali pa samo hodijo vzvratno in mahajo z rokami  (še zdaj ne veva kje je finta te vaje). Mlajši igrajo badminton, tečejo in dvigajo uteži. Še kak tempelj se najde sredi jezerc, tako da je poskrbljeno tudi za duha. T.i. stari del mesta je ena sama velika trgovina, pomešana z bari, restavracijami in hoteli, med katerimi non stop švigajo skuterji. Najde se vse, od H&M cunj direktno iz tovarne, do umetnih rož in elektro materiala. Zaradi neznosnega prometa sprehajanje naokoli ali brskanje po stojnicah ne daje nobenega pravega užitka. Motoristi ne poznajo milosti, ne prometnih pravil in parkirajo kjer se jim zdi, če je potrebno tudi sredi trgovine. Je pa stari del mesta pravi kraj za opazovanje ljudi ob kozarcu točenega piva in grizljanju arašidov.

"No buy no photo"
Vietnamci imajo radi rože
Stari kvart ponoči

Da bi se malo umaknila pred prometom, sva šla na zgodovinsko turo in najprej obiskala tempelj literature. Tempelj, posvečen Konfuciju, je bil zgrajen v 11. stoletju. Kmalu po izgradnji se je znotraj templja ustanovila prva univerza v Vietnamu. Poudarek je bil na učenju poezije in književnosti. Najboljši študentje so lahko opravljali t.i kraljevi izpit, kjer jim je postavljal vprašanja sam kralj. V kompleksu se sprehodiva preko pet dvorišč, ki so lepo urejeni vrtovi. Zanimiva je pasaža doktorjev, kjer kamnite želve nosijo spominske plošče, na katerih so ovekovečeni vsi, ki so položili kraljevi izpit.

Konfucij
Vsi gladijo kipe za srečo
Urška crklja tigra

Najina naslednja zgodovinska postaja je bil Ho Chi Minhov muzej s pripadajočim parkom in mavzolejem, kjer počiva balzamirano truplo HCM-ja. Vse skupaj deluje precej groteskno, ob zvokih revolucionarnih pesmic posvečenih HCM-ju sva opazovala zdolgočaseno in nekoordinirano častno stražo v belih uniformah, ki bi raje pila Coca Colo z nama. Sredi urejenega parka tik ob jezercu sva si ogledala njegovo privatno rezidenco, kjer je preživel zadnja leta. Vtis pokvarijo redarji, ki te s piščalko non stop opozarjajo, da ne smeš predolgo postajati ali zaviti po svoje. V Hanoju je velika izbira muzejev in parkov posvečenih osvobodilnemu boju komunistov proti kapitalistom. Midva sva se odločila, da obiščeva "Hanoi Hilton", star kolonialni zapor, kamor so Francozi zapirali Vietnamske komuniste in nacionaliste. Med drugo vietnamsko vojno so tja "na dopust" pošiljali ameriške pilote, sestreljene nad celotnim Vietnamom. Med njimi je bil tudi John McCain (ameriški predsedniški kandidat), ki se na sliki, prikazujoči njegov obisk v letu 2000 prav kislo drži.

Važići
Ho Chi Minhov mavzolej
Privatna rezidenca
Za preusmeritev najine pozornosti stran od zgodovinskih grozot, sva se odločila, da si ogledava nekaj bolj sproščujočega. V Hanoju imajo nacionalno vodno lutkovno gledališče, posebnost Vietnama, ki vsak dan privablja množice (tujih) obiskovalcev. Oder je vodni bazenček po katerem plešejo lutke. Te se upravljajo s pomočjo dolgih palic skritih pod vodo, kar ustvarja iluzijo samopremikanja nad vodno gladino. Tehniko so razvili vietnamski kmetje, da bi si skrajšali čas dolgih deževnih dni v monsunskem obdobju. Predstava v gledališču je podkrepljena z živo glasbo na tradicionalnih glasbilih, zaradi česar je izkušnja še boljša.

Fant dvori dekletoma
Okus po Indiji - Champa dance
Mojstri iz zakulisja pridejo na plano

Kljub bogati zgodovinski, bolje rečeno revolucionarni ikonografiji, Hanoj danes drvi v povsem drugo smer. Nebotičniki rastejo, prestižnih lokalov je kot listja in trave, opazijo se tudi dragi avtomobili. V daljšem klepetu s prijazno receptorko najinega hotela, Joy, sva dobila jasen odgovor, kaj je glavna religija Vietnamcev: "Veste, za nas Vietnamce je pomemben predvsem denar, to je naša glavna molitev". Pripravljeni so delati trdo in veliko, ampak kupček mora vidno rasti. Na vprašanje, kaj pa družina, kaj pa zdravje, sreča, ljubezen, niso to tudi pomembne stvari, jasen odgovor: "Oh, z denarjem lahko osrečiš drružino in si plačaš zdravnika". Vietnamci so idealni za današnji svet, zagnani, krasni potrošniki in hočejo še več, ne glede na posledice. Komunizem je že davno izpuhtel, Coca Cola in KFC slavita. So na dobri poti, da postanejo dominantna sila v JV Aziji.


Ruski vpliv

Večina Vietnamcev se sicer izreka za budiste, ampak to je bolj miš maš med vraževerjem, konfucionizmom in taoizmom. Važno vlogo imajo mediji, ki skrbijo za stik s predniki, astrologi in vedeževalci, na katere se ljudje obračajo pred pomembnimi dogodki ali odločitvami. Tako kot pri nas, duhovni vodniki mastno računajo in dobro živijo.


Vernica

Prometnega Hanoja imava vrh glave in se že veseliva razgledov na kraške otočke Bai Tu Long zaliva. Držite pesti za lepo vreme.


Meglena Sapa

Sapa je idiličen hribovski kraj na severu Vietnama blizu meje s Kitajsko, ležeč na področju plemen kot so Hmong, Dao, Tay, itn. Obdan je s terasami riža, na idealni višini ca. 1600 m, z idealnimi temperaturami in idealno pozicijo za nešteto trekingov, tako do vasi plemen kot tudi na najvišji vietnamski vrh Fansipan (3143m). Problem je samo v tem, da vreme trenutno ne razkriva krajevnih lepot in ne dopušča spodobnega pohajanja naokoli. Kot da bi kak slovenski vremenski vrač stal za tem.

Kratek trenutek "jasnega vremena"
Domačinki v značilnih nošah

Torej, tale zapis bo bolj kratek. Prišla v meglo, se skrila v hotel pred dežjem, gledala skozi okno spet v meglo in upala, da bo naslednji dan bolje. Ni bilo bolje. Med nalivi nama je uspelo skočit na kosilo na tržnico, preveriti cene v restavracijah in barih ter se odločiti, da greva naslednji dan nazaj v Hanoi. Do takrat pa vegetirava in prebereva čim več knjig, ki jih tovoriva s sabo.

Pogled iz sobe
Tržnica
Domača zdravila

Še kratek opis Sape. Mestece so začeli razvijati Francozi v začetku 20. stoletja kot vojaški sanatorij. Danes je Sapa zelooo turistična z zelo navitimi cenami hrane in pijače (za kavo hočejo npr. 2 USD). Edina normalna opcija je tržnica, kjer pa tudi ne gre brez pogajanja okoli cene juhe ali riža. Ulice so polne tečkastih, strašno vztrajnih prodajalk iz vrst plemen, ki prodajajo "avtentičen" lokalni tekstil. Angleščino in prodajne trike obvladajo bolje kot kak univerzitetno šolan Vietnamec, tako da so res nevarne. Ponujajo tudi vodenje trekingov do svojih vasi, kar po poročanju ostalih popotnikov, niti ni slaba varianta. Če bi bilo lepo vreme, bi se lahko tudi sama prepričala. Več sreče prihodnjič.