Hanoi

V središče Hanoja sva upadla v zgodnjih jutranjih urah. Bus nas je odložil sredi ceste "nekje" blizu starega dela, ampak še zmeraj 6 km stran. Menda drugače ne gre,  pa tudi taksisti morajo kaj zaslužit. Prvo res fino dobrodošlico je doživel Urškin nahrbtnik, ki se je skotalil iz prtljažnika ves umazan in smrdeč po ribah. Drugo dobrodošlico nama je pripravil taksist. Klasična nategancija, sfriziran taksimeter, ki se vrti kot za stavo. Seveda sva po minuti opazila in zahtevala, da se števec pravilno nastavi. Začela se je žolčna debata, ustavili smo se vsakih 200 m, greva ven ali gremo naprej. Taksist pride na plano s fiksno ceno 15 USD za 6 km vožnje (1 km je po ceniku 0,5 USD), midva pa kontra, dava mu 4-5 USD in basta. Kljub njegovemu agresivnemu dretju n mahanju z rokami, smo le prispeli v pravo ulico, Jure si je zapisal registrsko, Urška pa je odštela 5 USD. Seveda je bilo nerganje in pljuvanje po tleh, ampak vsi, ki boste kdaj na istem, ne se dat!

Zahodno jezero

V hotelu sva si res globoko oddahnila. Se je torej "hudi" Vietnam šele začel? Hanoj bo že povedal svoje, sva si rekla. Glavno mesto je glavno mesto, tako da so cene prenočišč v povprečju višje kot drugod. Spet se je nizka sezona izkazala za plus, ker so ponudniki dovzetni za "hendlanje". Malo sva se šla nobleso in si za 18 USD privoščila po evropsko tip top poštimano sobo zraven katedrale.

Tran Qouoc pagoda na zahodnem jezeru

Prvi asociaciji na mesto za naju: motorčki (ja, spet) in jezerca. Jezer(c) je vsaj 5, njhovi bregovi z bližnjo okolico pa ponavadi prostor za rekreacijo, lenarjenje in druženje. Zgodaj zjutraj in zvečer je čas za telovadbo, starejši plešejo, obnavljajo nekdanji vojaški trening ali pa samo hodijo vzvratno in mahajo z rokami  (še zdaj ne veva kje je finta te vaje). Mlajši igrajo badminton, tečejo in dvigajo uteži. Še kak tempelj se najde sredi jezerc, tako da je poskrbljeno tudi za duha. T.i. stari del mesta je ena sama velika trgovina, pomešana z bari, restavracijami in hoteli, med katerimi non stop švigajo skuterji. Najde se vse, od H&M cunj direktno iz tovarne, do umetnih rož in elektro materiala. Zaradi neznosnega prometa sprehajanje naokoli ali brskanje po stojnicah ne daje nobenega pravega užitka. Motoristi ne poznajo milosti, ne prometnih pravil in parkirajo kjer se jim zdi, če je potrebno tudi sredi trgovine. Je pa stari del mesta pravi kraj za opazovanje ljudi ob kozarcu točenega piva in grizljanju arašidov.

"No buy no photo"

Vietnamci imajo radi rože

Stari kvart ponoči

Da bi se malo umaknila pred prometom, sva šla na zgodovinsko turo in najprej obiskala tempelj literature. Tempelj, posvečen Konfuciju, je bil zgrajen v 11. stoletju. Kmalu po izgradnji se je znotraj templja ustanovila prva univerza v Vietnamu. Poudarek je bil na učenju poezije in književnosti. Najboljši študentje so lahko opravljali t.i kraljevi izpit, kjer jim je postavljal vprašanja sam kralj. V kompleksu se sprehodiva preko pet dvorišč, ki so lepo urejeni vrtovi. Zanimiva je pasaža doktorjev, kjer kamnite želve nosijo spominske plošče, na katerih so ovekovečeni vsi, ki so položili kraljevi izpit.

Konfucij

Vsi gladijo kipe za srečo

Urška crklja tigra

Najina naslednja zgodovinska postaja je bil Ho Chi Minhov muzej s pripadajočim parkom in mavzolejem, kjer počiva balzamirano truplo HCM-ja. Vse skupaj deluje precej groteskno, ob zvokih revolucionarnih pesmic posvečenih HCM-ju sva opazovala zdolgočaseno in nekoordinirano častno stražo v belih uniformah, ki bi raje pila Coca Colo z nama. Sredi urejenega parka tik ob jezercu sva si ogledala njegovo privatno rezidenco, kjer je preživel zadnja leta. Vtis pokvarijo redarji, ki te s piščalko non stop opozarjajo, da ne smeš predolgo postajati ali zaviti po svoje. V Hanoju je velika izbira muzejev in parkov posvečenih osvobodilnemu boju komunistov proti kapitalistom. Midva sva se odločila, da obiščeva "Hanoi Hilton", star kolonialni zapor, kamor so Francozi zapirali Vietnamske komuniste in nacionaliste. Med drugo vietnamsko vojno so tja "na dopust" pošiljali ameriške pilote, sestreljene nad celotnim Vietnamom. Med njimi je bil tudi John McCain (ameriški predsedniški kandidat), ki se na sliki, prikazujoči njegov obisk v letu 2000 prav kislo drži.

Važići

Ho Chi Minhov mavzolej

Privatna rezidenca

Za preusmeritev najine pozornosti stran od zgodovinskih grozot, sva se odločila, da si ogledava nekaj bolj sproščujočega. V Hanoju imajo nacionalno vodno lutkovno gledališče, posebnost Vietnama, ki vsak dan privablja množice (tujih) obiskovalcev. Oder je vodni bazenček po katerem plešejo lutke. Te se upravljajo s pomočjo dolgih palic skritih pod vodo, kar ustvarja iluzijo samopremikanja nad vodno gladino. Tehniko so razvili vietnamski kmetje, da bi si skrajšali čas dolgih deževnih dni v monsunskem obdobju. Predstava v gledališču je podkrepljena z živo glasbo na tradicionalnih glasbilih, zaradi česar je izkušnja še boljša.

Fant dvori dekletoma

Okus po Indiji - Champa dance

Mojstri iz zakulisja pridejo na plano

Kljub bogati zgodovinski, bolje rečeno revolucionarni ikonografiji, Hanoj danes drvi v povsem drugo smer. Nebotičniki rastejo, prestižnih lokalov je kot listja in trave, opazijo se tudi dragi avtomobili. V daljšem klepetu s prijazno receptorko najinega hotela, Joy, sva dobila jasen odgovor, kaj je glavna religija Vietnamcev: "Veste, za nas Vietnamce je pomemben predvsem denar, to je naša glavna molitev". Pripravljeni so delati trdo in veliko, ampak kupček mora vidno rasti. Na vprašanje, kaj pa družina, kaj pa zdravje, sreča, ljubezen, niso to tudi pomembne stvari, jasen odgovor: "Oh, z denarjem lahko osrečiš drružino in si plačaš zdravnika". Vietnamci so idealni za današnji svet, zagnani, krasni potrošniki in hočejo še več, ne glede na posledice. Komunizem je že davno izpuhtel, Coca Cola in KFC slavita. So na dobri poti, da postanejo dominantna sila v JV Aziji.

Ruski vpliv

Večina Vietnamcev se sicer izreka za budiste, ampak to je bolj miš maš med vraževerjem, konfucionizmom in taoizmom. Važno vlogo imajo mediji, ki skrbijo za stik s predniki, astrologi in vedeževalci, na katere se ljudje obračajo pred pomembnimi dogodki ali odločitvami. Tako kot pri nas, duhovni vodniki mastno računajo in dobro živijo.

Vernica

Prometnega Hanoja imava vrh glave in se že veseliva razgledov na kraške otočke Bai Tu Long zaliva. Držite pesti za lepo vreme.

Dobro jutro Ho Chi Minh, dobro jutro Saigon!

V Ho Chi Minh sva priletela v zgodnjih jutranjih urah. Prva postaja na letališču: ureditev vize in olajšanje denarnice za 45 USD po osebi. Še lani je bila cena pol nižja. Ampak je šlo pa hitro in so se ti zahvalili za dolarje.

Na prihod v Vietnam sva se dobro mentalno pripravila. Slišala sva toliko kritik glede neprijaznosti in opozoril pred krajami, da sva postala že malo zaskrbljena, kako bo to sploh šlo. Z letališča sva se udobno odpeljala na lokalnem (poceni) busu proti centru mesta. Promet je zmešan in zelooo počasen. Kamorkoli sva se ozrla, reke motorčkov. Še eno ogromno mesto, kjer so pešci ogrožena vrsta.

Šolsko tekmovanje v paradiranju

Srp in kladivo za dekoracijo

Nastanila sva se v turistični coni, zelo podobni Khao San v Bangkoku in k sreči že v prvo naletela na lušten hotel, ki ga vodijo 3 tete in 2 mala puhasta psa. Vsa preživetvena infrastruktura pa na dosegu roke, hrana, trgovine, bari, avtobusne agencije, masažni saloni... Zvečer postane ulica malo nadležna, začne se borba za goste, pod nos ti začno moleti celo travo, mimo pa seveda non stop švigajo motorčki. Po večerji sva se hitro pobrala v oazo miru hotelske sobe.

Nedeljsko dopoldne

Ho Chi Minh je še eno brbotajoče JV azijsko mesto, kjer biznis cveti na polno in se denar z veseljem pokaže. Avenije izgledajo zelo evropsko, neonske reklame pulzirajo noč in dan, center mesta pa so zavzeli luksuzni hoteli in dizajnerske trgovine. Nebotičniki se pospešeno gradijo in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo panorama zelo podobna Bangkoku. Kaj si torej sploh ogledati v mestu? Midva sva se odločila za muzej o vietnamski vojni in za sprehod po centru mesta. 

Rožice na trgu

Lepotca

Muzej se bolj točno imenuje War Remnants Museum in je dom impresivni fotografski zbirki na temo vietnamske vojne. Ogledati si je mogoče tudi ostanke orožja, tankov in letal, vendar fotografije povedo veliko več. Podobe se s svojo pretresljivostjo globoko zarežejo v spomin. Zelo poučno. Se je našel kak obiskovalec z USA majico, ampak je takoj pokasiral grde poglede in opozorilen Juretov komentar.

Povabilo v muzej

Kako šoping pri Gucciju zaključiš z vietnamsko vojno

Depresijo vojnega muzeja sva morala nekako pozdraviti, kako drugače, s čim boljšo večerjo. Saigon slovi po dobri in raznoliki kulinariki, vendar midva sva si zaželela točno določeno jedačo. V beležki sva hranila naslov balkanske restavracije z avtentičnimi čevapčiči, pleskavicami, kajmakom in seveda že par dni prej sanjala, kako bova krožnike do čistega pomazala z zadnjim koščkom lepinje. Žal nama ni bilo usojeno, Adija in restavracije ni več tam, kjer je bila 2 leti nazaj. Zadovoljiti sva se morala z vietnamskimi lignji na žaru, riževimi cmočki v omakici in juhi z raco. Uboga midva, vietnamska hrana je res odlična.

Nihče naju ni oropal, ljudje so bili večinoma prijazni, pila sva super kavo, ampak Saigona je bilo po 2 dnevih čisto dovolj. Ker imava plaže za nekaj časa dovolj, sva za naslednjo postajo izbrala hribe, osrednje višavje. Se že veseliva hladne sapice.

Luang Prabang

Pot je pomembnejša od cilja bi lahko rekla za vožnjo iz Nong Khiaw-a do Luang Prabanga. Vožnja po reki Ou oz. kasneje Mekong-u je čarobna in bi jo bilo škoda zamuditi. 6 urna vožnja z ladjico, da povsem novo rečno perspektivo. Pokrajina ob reki je hribovita, vmes so na redko posejane vasice. Ribiči, nabiralci raznih rečnih živali ter razigrani otroci skrbijo za živahno dogajanje ob rečnih bregovih. V sušnem obdobju le-ti postanejo vrtički, po sredini struge pa nastane nešteto otočkov. Reka je zelo nizka in bo na določenih odsekih čez par tednov neplovna. Tudi mi smo se morali za nekaj časa izkrcati iz čolna in narediti krajši sprehod, da je lahko naš spretni krmar zvozil brzice. Slike naj povedo še preostalo.

Pokrajina ob reki Ou

Hribi vsepovsod

Tudi menihi se kopajo

Še več hribov

Življenje ob reki

Ladjica sopotnica

Luang Prabang, nekdanje francosko trgovsko središče ob Mekongu, je svet zase. Razvoj turizma v zadnjih letih je poskrbel za obnovo nekdanjih francoskih vil, ki so danes spremenjene v hotele, restavracije in bare. Mesto je idealno za kofetkanje, branje knjig in opazovanje prometa na Mekongu, česar pa se človek hitro naveliča. Nešteto agencij ponuja okoliške izlete, ki pa naju niso pritegnili, se šparava za bolj vznemirljiva mesta na jugu. 

Francoski šik

Vila

Pritok Mekonga in druga stran Luang Prabang-a

Ulica

Po naključju sva naletela na poučno razstavo urada za odstranjevanje neeksplodiranih bomb, ki so ostale po obsežnem ameriškem bombardiranju. Laos ima v lasti nesrečni rekord najbolj bombardirane države v svetovni zgodovini. Po podatkih UXO-ja (unexploded ordnance) se v Laosu nahaja cca. 30 milijonov neeksplodiranih bomb. Žrtve so najpogosteje otroci saj so t.i »zvončki« iz posebnih kasetnih bomb živih barv, ki hitro pritegnejo otroško oko. Druga skupina žrtev so zbiralci odpadnih kovin, ki navkljub vladni prepovedi vneto iščejo čim večje kose. 350 kg bomba jim prinese cca. 200 USD zaslužka, kar je ogromno za laoške razmere, detektorji za kovine so obvezna oprema na podeželju. Najbolj prizadeta območja so ravno v provinci Luang Prabang ter celotni obmejni pas z Vietnamom (Ho Chi Minh trail). Na leto umre cca. 300 oseb še več pa je poškodovanih. Zanimiv je podatek, da se najbolj »kontaminirana« bombna območja istočasno tudi najbolj revna. Situacija se počasi izboljšuje saj veliko vlagajo v ozaveščanje ogroženega prebivalstva (predvsem predšolskih otrok) in čistijo kmetijska območja. 

Ameriška darila

Neprijeten občutek v želodcu po ogledu zgornje razstave sva imela priliko popraviti z prijetnim naključjem. Naletela sva na praznovanje ob odprtju nove stavbe v enem izmed mestnih templjev. Lokalci so pripravili veliko hrane za menihe, kar pa ostane pa lahko pojedo navadni smrtniki. Ostalo je veliko. Še predno sva se zavedla kaj se dogaja so nama v roke potisnili polne krožnike in kozarce. Res nisva mogla reči ne. Zraven naju sta sedeli gospe, ki sta dobro govorili angleško in sva priložnost iskoristila za spoznavanje hrane in lokalnih navad. Laoška hrana ni tako pestra kot npr. Tajska, vendar še vedno okusna in polna sosednjih vplivov. Dobijo se juhice na 101 način, razni rezanci, meso z žara, obilo pa je tudi zelenjavno-mesnih solat. Kar pa malo pogrešava, je širši izbor sadja. Klimo imajo dobro za vse možne eksotične reči, vendar so v prodaji predvsem banane, kakšen ananas in mango. Menda Laožani kot tudi sosedje v Kambodži enostavno niso ravno neki veliki ljubitelji sadja.

Družba na pojedini

Sončni zahod ob Mekongu

Luang Prabang tako zaključujeva brez velikih besed. Naslednja postaja Vang Vieng, kjer upava na namakanje v rekah in kak lep pohod. Pa na čim manj žurersko razpoložene mularije.