Nong Khiaw

O Nong Khiaw-u sva slišala takšno dobro reklamo (hvala Mario, thanks James), da sva ga enostavno morala uvrstiti na plan poti po Laosu. Nima ravno direktne povezave z Luang Nam Tha-jem, ampak vse se da. Usedla sva se na bus za Luang Prabang z namenom, da izstopiva v Pak Mong-u, od koder je še 20 km do Nong Khiaw-a. Vožnja pa zopet adrenalinska in zelooo počasna, saj stare škatle težko zmorejo več kot 20-30 km na uro po vseh teh hribih. Po šestih urah tresoče vožnje nam je uspelo do Pak Monga, za zadnji del poti pa smo si skupaj s francoskim parom za zmerno ceno privoščili kombi.

Prevozi v Laosu so nasplošno dražji, počasnejši in manj pogosti kot na Tajskem. Ceste so slabe, vsaj na severu, busov je malo in imajo prav trapaste vozne rede. Zelo malo jih na severu štarta v zgodnjih jutranjih urah. To pomeni, da na daljših relacijah (recimo do Luang Prabang-a) prispeš na končni cilj linije šele zvečer. V kolikor pa želiš prestopati nekje vmes, pa ponavadi zamudiš dnevno linijo in si obsojen na prenočevanje sredi ničesar. Cene pa: Nam Tha - Luang Prabang 90.000 Kip (ca. 9 EUR), kar je za laoške razmere velik denar. Še zdaj nisva sigurna ali imajo domačini nižjo ceno ali ne. Glede na to, da busi niso polni, se zna zgoditi, da ne.

Nong Khiaw pa idealen za na razglednico. Reka Ou obdana s hribi, v bližini pa veliko možnosti za pohodništvo, kolesarjenje, odkrivanje jam in še in še. Takoj sva vedela, da bova ostala več kot 2 dni.

Pogled z mostu proti vzhodu

Pa pogled z mostu na zahodno stran

Odločila sva se za športna dneva v lastni režiji. Prvi dan sva najela gorska kolesa in prečesala okolico. Najti normalna kolesa za te hribe in blatne ceste je skoraj nemogoče, tako da sva se morala sprijazniti s slabimi zavorami in dvema delujočima prestavama. Šest ur kolesarjenja gori in doli je pustilo posledice na zadnji plati, nevajeni kolesarskih užitkov, tako da sva naslednji dan izbrala to kar manj boli, hojo. Odpravila sva se navzgor ob reki do bližnjih vasi in vseeno naredila več kot 30 km. Zahvala gre tudi oblačnemu vremenu, sicer bi že na pol poti javkala. Pot zelo razgibana, nekaj časa poteka ob reki, potem zavije bolj v džunglo, prečka reko in vijuga med vedno novimi hribčki. Prva vas ob poti še ima elektriko, vse ostale pa se znajdejo po svoje. Nekaj kablov speljanih na enostavno vodno elektrarno in to je to.

Akcija!

Ponosna na športne dosežke

Skoraj sopotnici

Samo še 25 km

Obisk jam nama ni ušel, saj gre za t.i. kraško območje. Ogledala sva si 4 izmed njih, prav vse pa so se med ameriškim bombardiranjem v letih 1968-1974 uporabljale za skrivališča (bolj natančno administracije province Luang Prabang) in zaklonišča. Razdejanje bomb je še danes vidno, določeni deli jam so močno poškodovani. Vodiči po jamah so kar otroci, ki se trudijo prislužiti kakšen dinarček. Sicer so pa otroci najbolj svetel in vesel del Laosa. Razposajeni, nasmejani in venomer za štose. V odročnih vasicah so kot mali kužki tekali okoli naju in pozdravljali v nedogled.

Speleologi v akciji

Šlo je na tesno

Divjaki

Prebivalstvo v teh krajih je tesno povezano z rekami, tako v smislu transporta kot vira prehrane in zaslužka. Opazila sva tudi nekakšno specializacijo med vasmi, ena se ukvarja s perutnino, sosednja dila prašičke itd. Kot da so se vsi lepo zmenili. Pa še nekaj, Lao Lao (rižev viski) teče povsod, ne glede na uro dneva. Če bi se ustavljala ob vsakem povabilu, bi težko prišla kamorkoli. Laožani so se izkazali za prijazne in gostoljubne. "Pridete drugo leto spet?"

Najina naslednja postaja je Luang Prabang. Ker veva, da imava pred seboj še obilo avtobusnih prevozov, sva za nadaljevanje poti izbrala ladjico. Je malo počasnejša, malo dražja, ampak obetava si pa krasne razglede in predvsem manj tresljajev. Kolesarjenje še zmeraj čutiva.

Reka Ou v sušnem obdobju