torek, 28. maj 2013

Vietnamsko osrednje višavje (Central Highlands)

Instintktivno sva se odločila, da iz Saigona ne slediva glavni obalni turistični poti, ampak greva severno v smeri osrednjih hribov. Izbor smeri se je kmalu izkazal za pravega, nagrajena sva bila s svežimi temperaturami pod 30 stopinj, manjšo gnečo in praznimi hoteli. Vseeno pa pot v hribe ni tako preprosta. Do prve postojanke, Dalata, gre še gladko z velikim avtobusom, naprej je pa že bolj zabavno. Ampak lepo počasi po vrsti.

Mladinci na pohodu

Dalat, ljubkovalno mu rečejo "mali Pariz", je fino, skoraj po švicarsko poštimano hribovsko letovišče na 1500 metrih nadmorske višine. Leži na južnem delu višavja, se pravi je še najbližje Saigonu in ponuja prijetno ohladitev v sicer bolj tropskem Vietnamu. Razvoju letovišča so v začetku 20. stoletja botrovali Francozi, ki so si zgradili razkošne vile, hotele, šole, golf igrišče in vse kar spada zraven. Danes ima Dalat preko 300.000 prebivalcev, uspešno živi od turizma in gojenja kave, čaja, rož, zelenjave in sadja. Zaradi ugodne klime uspeva marsikaj, tako da je dolina prepredena s polji, nasadi in steklenjaki.

Dalat z višine
Kava

Mesto samo je, po pravici povedano, kičasto. Rožice vsepovsod, Miki Miške za smetnjake, povsod isti spominki ala kava, čaj in kandirano sadje. Na sredi mesta se bohoti še umetno jezero, po katerih se preganjajo labodki - pedalini. Na bregu vas čakajo konjske vprege, da vas popeljejo na golf. Dalat je med Vietnamci popularen kraj za poroke, medene tedne, družinske izlete in temu je prirejena tudi ponudba. Na tujce so fokusirani t.i. Easy Rider vodniki, motorčkarji, ki te popeljejo po okolici, lahko za 1 ali več dni. Biznis se je v zadnjih letih zelo razrasel in vsak od teh stricev trdi, da je on pa res "ta pravi in najboljši". Znajo biti zelo nadležni in ti sledijo še v kafič in na WC. Nekako se nama ideja, da bi se morala cel dan voziti  stisnjena za prepotenim hrbtom strica v vojaški jakni, ni zdela preveč vabljiva. Še zmeraj si lahko sam rentaš skuter. Raje sva izbrala treking na 3 vrhove, prijeten pohod, z najvišjo točko 2160 m in čudovitim razgledom na pokrajino.Vodič je znal angleško in celo premogel nekaj sarkazma. Tudi "so-pohodnika" iz UK in Kanade sta bila kar zabavna ("Moram prav pogugglati, kdo je začel to vietnamsko vojno" in pa "V Kambodži mi je bilo najbolj všeč streljanje s kalašnikovim, pa še s kreditno sem lahko plačal"). Generalno sva v Dalatu predla od ugodja, ker sva ponovno lahko oblekla dolge rokave, si pretegnila noge na pohodu, pila odlično kavo in pojedla nekaj dobrih večerij.

Lago di Dalat
Francoski kič
Zabava v parku
Pogled z vrha

Želela sva nadaljevati v podobnem stilu in še bolj globoko zabresti v hribe. Iz Dalata sva izbrala smer proti mestu Kon Tum. Na zemljevidu izgleda blizu, ampak videz vara. Iz Dalata bi potrebovala 8-10 ur po ozki ovinkasti, a tudi slikoviti cesti. Raje sva si pot razpolovila s prenočevanjem v Buon Ma Thout, središču trgovine s kavo v osrednjem višavju. No, v bistvu sva samo do BMT-ja potrebovala 6 ur na nepozabni vožnji v natlačenem minibusu. Na sosednjih sedežih je ves bled sedel avstralski par srednjih let, ki se je po udobnem letu iz Saigona do Dalata odločil za malo avanature. Želje so se jima uresničile. Pozno popoldne smo prispeli v BMT, še eno veliko malo vietnamsko mesto. Ulice polne motorčkov, ampak po drugi strani tudi lepo urejene (spet v rožicah) in skoraj brez smeti, kar naju je kar malo presenetilo. Pričakovala sva precej manj razvito območje, pristala pa sva v modernem mestu, česar si v tem trenutku res nisva želela. Prenočila v hotelu, zjutraj pa takoj naprej.

Pot do Kon Tuma nama je popestrila slikovita (dobesedno) dinamična vožnja z minibusom. Začelo se je z sadističnim kondukterjem, s katerim smo se najprej udarili glede cene. V hotelu so nama rezervirali bus in točno povedali kako in kaj, kondukter si je zamislil še 5 USD več. Nisva se dala in predvidevava, da sva med debato pokasirala vse možne kletvice, saj je bus pokal od smeha. Po telefonskem klicu, je kondukter odnehal in se začel raje ukvarjati s tem, kako na 25 sedežev spraviti 45 ljudi. Čisto resno, po 3 urah smo bili do roba natlačeni tako da sva lahko normalno funkcionirala samo v zasukanem joga položaju, v katerem se pretvarjaš, da nog sploh nimaš. Tokrat sva res izkusila, kaj pomeni "zmanjšan" osebni prostor. Juretov sosed je resnično slonel na njegovih kolenih. Vmes pa neverjetne rošade potnikov, plezanje iz zadnjih sedežov, pa kakšen bruhec vmes. Midva sva izgledala kot vesoljca. Med pavzo se je nabrala gruča sopotnikov in naju ocenjujoče gledala z varne razdalje 2 metrov. Pa sva gledala nazaj in se smejala. Nazaj na avtobusu se je eden le opogumil in pobožal Juretove zlate dlake na rokah. Ni veliko prilik za šlatanje kosmatih tujcev.

Pogled na okoliške hribe Kon Tuma

Prihod v Kon Tum se je po 6-ih urah zdel kot odrešitev. Mestece s preko 100.000 prebivalci, širokimi cestami, obdano s hribi in vasmi različnih etničnih manjšin. Območje je etnično zelo pisano, prevladuje pa skupina Bahnarov. "Hribovci" so zaradi sodelovanja z Američani (ki so kot vedno dajali prazne obljube o avtonomiji) med vojno, bili dolgo časa na črni listi vietnamskih oblasti. Preganjanje, pokoli, množično naseljevanje ljudi iz severa in juga, so zelo spremenili podobo višavja. Populacija plemen se je zelo zmanjšala in se bila prisiljena umakniti na rob. Še pred 10-15 leti so bile nekatere vasi povsem izolirane in je lahko beli turist povzročil pravi preplah. Razvoj sam, pa tudi francoski misijonarji so prispevali, da plemena danes sanjajo enake sanje kot vsi ostali mestni ljudje. Mesto je prijetno, ima bolj ležeren značaj, ljudje so resnično prijazni in cene so enake kot za lokalce (se pravi, je res poceni). Znamenitosti ni veliko, je pa dobro izhodišče za treking ali vožnjo s skuterjem do okoliških vasi. Midva sva naredila slednje. Najbolj pomemben del vasi, je "rong", skupna hiša, kjer se odvijajo vaške ceremonije in socialno življenje. Višja kot je streha, bolj pomembna je vas. Čeprav so vaške hiše vedno bolj zidane, rong še ohranja tradicionalni izgled.

Trek steza v kon Tumu
Rong

Zadnji dan sva imela ogled mesta s posebnim vodičem, 13-letnim Khuem, ki bi rad vadil angleščino. Srečala sva ga prejšnji večer nedaleč od hotela, v gruči otrok, ki je čakala na pričetek krožka. Pridružila sta se še 2 "prijateljčka" in smo šli na ogled glavnih znamenitosti kot so lesena cerkev, škofova hiša, lokalni muzej in tržnica. Postavljena sva bila v nenavadno vlogo, saj najini vodiči še nikoli niso bili v cerkvi tako da sva jim razložila osnovne principe krščanstva. Zabavno. Drugače pa ta mali kar obvladajo, od zgodovine do biologije. Khue si želi celo na Cambridge. Čakala sva, kaj imajo fantje za bregom, ampak ni bilo nič takega. Potepanje smo končali na soku iz sladkornega trsa (ki so ga oni plačali!?!), potem pa je vsak odbicikliral po svoje.

Lesena cerkev v Kon Tumu
Kwang in Khuê poskušata razumeti krščanstvo

Višavje nama je bilo zelo všeč in če bi imela več časa, bi se resnično lahko izgubila izven turbo civilizacije. Idealna izbira za vse, ki se jim na poti iz Saigona ne mudi na plažo in si želijo malo ohladitve. Pristni Vietnam se tukaj še najde, narava je krasna, ljudje pa prijazni nad pričakovanji. Ampak morava naprej. Čaka naju Hue.