Pobeg na Togian otoke

Iz Tane Toraje smo krenili proti jezeru Poso, ki se je zdelo kot naročeno za ležerni nekajdnevni postanek. Obetali smo si čofotanje v jezeru, raziskovanje slikovite okolice, spogledovali pa smo se tudi s parkom Lore Lindu. Seveda je bilo prej potrebno pretrpeti brutalno vožnjo do Tentene. Iz obljubljenih 8 ur je vožnja z  avtobusom narasla na neskončih 12 ur. Hribovska cesta je bila vidno uničena zaradi deževja, polna plazov in blatnih lukenj. Nekako je šlo, v poznih večernih urah smo zagledali Tenteno. Že na avtobusu smo ugotovili, da je odstotek prisotnih Slovencev narasel še za en par, zato smo v Tenteni združili moči. 

Poso plaža

V hotelu smo presenečeni izvedeli, da je naslednji dan zadnji trajekt za Togiane pred koncem ramadana. Vse do 12.8. javnih prevozov ne bo. Primorani smo bili v spremembo načrta in skrajšati naš obisk ob jezeru na samo en dan. Zjutraj smo najeli avto in se zapeljali naokoli, najprej do slapa Saluopa. Obilno deževje v zadnjih dneh nas je nagradilo s spektakularnim pogledom na bučeči slap sredi džungle. Najbolj pogumni domačini so se sprehajali  kar med brzicami. Obiskali smo še plažo ob jezeru, ki izgleda skoraj kot tista ta velika morska.  Jezero Poso je res veliko in če ne bi bilo obdano s hribi, ga lahko zlahka zamenjaš z morjem.

Slap Saluopa

Situacija s trajekti ni presenetila samo nas, ampak še množico ostalih turistov. Telefoni so brneli, iskale so se karte, prevozi in proste sobe na Togianih. Vsi smo želeli čim prej iz Tentene in k sreči smo si izborili prvo večerno rundo. Sedem potnikov, en šofer in 10 nahrbtnikov smo se na tesno stlačili v karavan in odbrzeli proti Ampani, od koder vozi trajekt. Voznik ni bil svež, po nas je prispel po dolgi vožnji iz Toraje. Kmalu se je pokazalo kako zelo je utrujen, zato je Jure pridno dežural vso noč in ga vsakih nekaj minut stresel za ramo. Vseeno srečno prispeli, pobrali rezervirane karte in iz varne razdalje opazovali jokajoče turiste, ki te sreče niso imeli. No, vse se da, samo dovolj denarja potrebujete. Cene najema privatnih čolnov so poskočile za 3x. Skobacali smo se na trajekt, staro leseno barkačo in pričeli s psihično pripravo na 6-8 ur vožnje do prve postaje v Wakai-u. Gneča domačinov in turistov je govorila, da bodo otoške prenočitvene kapacitete zapolnjene do zadnjega kotička. Togiani so ogromno območje, pa vendar je prenočišč malo, le ca. 10 resortov (ponavadi z 10 - 15 bungalovi), zato smo med potjo vneto premlevali možne taktike. Večina turistov gre na Kadidiri, kjer so 3 največji objekti, potem so tu še hiške v bolj oddaljenem Katupatu, in še bolj oddaljen Malenge. 

Luksuz na trajektu

Togiani

Vožnja na strehi trajekta je bila prijetna, vroča in slikovita, pozdravili so nas celo delfini. V Wakai-u, prvem večjem pristanišču oz. vasi, smo počakali za trenutek, da vidimo koliko turistov se bo skobacalo na kopno. Večina je izstopila, zato smo mi raje ostali na trajektu. Gremo naprej, v Katupat ali pa Malenge. Trajekt si vzame v vsaki vasi 1 uro postanka in naš izračun je pokazal, da bomo v Malenge v najboljšem primeru prispeli šele ob mraku. Pa nam ni bilo treba čakati. Ponudniki prenočišč so nas sami našli na trajektu. Zgrebli smo se za 2 sobi in se z manjšim čolnom odpeljali naravnost v dve uri in pol oddaljen Malenge.

Ena izmed vasi

Plaža okoli Malenge-ja

Pristali smo v skritem zalivu na koncu sveta sredi džungle. Voda prelivajoče se barve med turkizno in smaragdno, obetal se je raj. Ni mobilnega signala, ni interneta, TV pa samo za praznike. No, Lestari, kot se reče resortu, svoje lokacije ne izkorišča popolnoma. Izkazalo se je, da sobe s kopalnico, za katere smo se tako vneto zagrebli, sploh niso na voljo. Na voljo je bil 1 bungalov s kopalnico in sobe v "drvarnici". Bolj ko smo dopovedovali lastniku, kaj smo se domenili, slabše je bilo. Naleteli smo na klasično indonezijsko soočenje s težavami: odkoraka se stran. Na koncu je Maša zasedla bungalov,  Jure in Urška pa sta se vselila v drvarnico, upajoč, da se naslednji dan sprosti kakšna hiška. Uživancija se je začela.

Naša hiška ob vodi

Naš najljubši kuža

Počasi smo raziskovali okolico in spoznali vse prisotne goste. Na majhnem omejenem prostoru in ob vsakodnevni prehrambeni rutini obrokov (vse je vključeno v ceno) smo se od daleč zdeli kot malo večja familija. Za nameček so nas čuvali še trije prijazni kužki, polomljen orel in nekaj mačk. Viseče mreže so vabile k poležavanju, kristalna voda k snorklanju, džungla pa na pohod.

Obiskali smo vas na drugi strani domačega otoka, ločeno pol ure hoda po džungli. Prišli smo na praznični dan, konec ramadana, ko se ponovno je in veseli z domačimi. Razigrani otroci, nasmejani odrasli in veliko povabil, da se jim pridružimo pri pojedini. Opogumilil smo se in sprejeli povabilo na sladek riž, zavit v palmine liste, sok in domače prigrizke. Res topel občutek, ko veš da za trenutek nisi samo turist oz. denarnica na dveh nogah.

Poziranje

Domača fešta

Praznično napravljeni otroci

Kraljevič

S plaže smo zrli v eno od vasi Bajo ljudstva, nekdanjih morskih nomadov, potujočih za jatami rib. Danes namesto na čolnih živijo v vaseh na kolih in celo gojijo koze. Rib je zelo malo, v kar smo se prepričali na snorklanju po različnih lokacijah. Korale so na veliko mestih uničene zaradi dinamita, preostale ribe pa so presenetljivo majhne. Vas je povezana z otokom z dolgim lesenim mostom, vendar se je ta med našim bivanjem na Malenge-ju podrl. Za obisk nam je preostal kanu. Vaščani so strogi muslimani, zato so razgaljeni turisti zanje največja žalitev. Spodobno oblečeni smo šli na obisk in se pustili voditi za roko razigranim otrokom. Odrasli so bili precej bolj mrkih obrazov, ne glede na to, da je šlo za praznični po-ramadamski čas. Če si stlačen na nekaj skal in kolov sredi morja, življenje prav gotovo ni lahko.

Most do Baju vasi

Kanu, osnovno prevozno sredstvo

Vas na vodi

Danes bo kozliček na ražnju

Čas je tekel hitro, ljudje so se menjavali in prinašali grozne novice z ostalih otokov. Ljudje spijo po tleh, v visečih mrežah, hrane zmanjkuje, cene pa v nebo. Malenge jo je dobro odnesel, čeprav nas je že po dveh dnevih prijelo, da bi šli v kuhinjo in vzeli kuhalnice v svoje roke. Riž, riba na žaru in kuhana zelenjava so bili na sporedu 2x na dan brez najmanjših začimbnih izboljšav ali kuharskih variacij. Rudi, lastnik, kot ostali zaposleni, se niso ravno ubadali z željami gostov, ampak raje dremali po visečih mrežah.

Idila se je začela krhati dva dni pred odhodom. Ob prihodu v Lestari smo srečali mladaniča z vzdevkom Galan, ki se nam je predstavil kot v resortu zaposlen vodič. Povsod ga je bilo polno, znal je solidno angleško in je čvekal kot navit. Vabil nas je na treking, pa na snorklanje, poskušal je tudi z večerno animacijo ob ognju in kitari. Naša prva skrb je bila, da si zagotovimo prvi možen odhod v Gorontalo in mesto na trajektu. Galan se nam je ponudil, da za nas uredi kabino, kar bi bila idealna rešitev za 13-urno nočno vožnjo. Kabine prodaja ladijsko osebje in brez vez ne gre. Torej, Galanu smo dali denar za karto (35 EUR), ki naj bi jo dostavil v roku 2 dni pred odhodom. Tipček je seveda naslednji dan izpuhtel in se ni več pojavil. Svojo skrb smo zaupali Rudiju, ki pa je takoj zavzel obrambni položaj, da Galan ni njegov zaposleni in odkrito povedal, da je baraba, ki krade turistom. Krasno! Rudija smo morali postaviti pred dejstvo, da v tem primeru ne bi smel spuščati takšnih ljudi na svoj prostor in je soodgovoren. Malo smo zarožljali s policijo, kar je Rudija povsem streznilo in prestrašilo. Obljubil je pomoč, da najdemo Galana in mu navijemo ušesa. Na dan odhoda nas je tako čakala akcija vredna James Bonda. Usedli smo se na čoln in se odpeljali proti Wakai-u, vmes pa naredili postanek v vseh možnih resortih, kjer bi se Galan lahko skrival (in lupil druge turiste). Ustavili smo se še v njegovi domači vasi, kjer pa so se prestrašeni vaščani seveda delali, da ga že leta niso videli. Šele v zadnjem možnem resortu, Sunset Beach, smo ga našli. Pravzaprav smo ga morali uloviti, s kanujem se je namreč odpravil po vodo na drugo stran otoka. Prižgali smo motorje in hop za njim. Našli smo ga po petih minutah, kako ležerno vesla ob plaži z rožico v laseh. Ni imel telefona, da bi ga kdo lahko opozoril o našem iskanju. Ko nas je uzrl, je takoj vedel koliko je ura. Skušal je spraviti skupaj sproščen nasmešek in zagotavljal, da nas je mislil počakati pred trajektom, ampak smo ga potegnili na čoln. Greš z nami in vrneš denar. Ja, ampak mora v Wakai po karto. Greš z nami v Wakai. In smo šli skupaj v Wakai, kjer nam je ob razkladnju prtljage s čolna tipček spet pobegnil. Iskali smo ga po ulicah in se grizli zaradi lastne neprevidnosti. Z nami na čolnu je bil še francoski par, ki pa se je seveda naredil Francoze (joj, se nam ne sanja v katero smer je šel). Odločeni smo bili, da gremo direkt na policijo, ko se sredi ulice pojavi Galan z denarjem in nakracanim listom papirja, ki naj bi potrjeval rezervacijo kabine (o tem več naslednjič). Srečno se je končalo.

Polomljeni most

Nauk Togianov, ki smo se ga naučili: niti v raju se ne smeš preveč sprostiti in ugašati radarjev za nepoštenost. Otočki so čudoviti, ljudje, ki delajo v turizmu pa precej manj. Vsak, ampak res vsak (kot smo slišali od ostalih popotnikov) poskuša z različnimi triki iz turistov iztisniti maksimalno denarja. Na otokih si dejansko ujet, obsojen na hrano v resortu in muhe zaposlenih, samo (drag) čoln te lahko odpelje nazaj v civilizacijo. Pivo zaračunavajo 5-10 EUR, prav tako plačaš vsako najmanjšo malenkost kot je toaletni papir ali milo, da o ceni prevozov niti ne govorimo. Ramadan je situacijo še zaostril. Če si želite na Togiane, naštudirajte koledar in se izognite glavni sezoni ter praznikom (pač odvisno od leta), pa vam bo veliko lažje.