Iz Bagana do morja ni lahka
pot, sploh če se odločaš v zadnjem trenutku kot sva se midva. Vsi »nobel«
avtobusi do Yangona so bili že zapolnjeni, tako da sva pristala na pol lokalni
varianti. Začelo se je obetavno, z malo ljudmi, po eni uri pa se je slika že zelo
spremenila. Pobrali smo ljudi po okoliških vaseh in kmalu je bil avtobus povsem
poln. Voznik je delal nerazumljivo veliko doolgih postankov in postalo nama je
jasno da se bo vožnja do Yangona precej podaljšala. Iz povprečnih 9 ur smo
končali na 13 urah (kljub vožnji po avtocesti). V Yangonu sva se morala
prestaviti na drugo avtobusno postajo, kar je pomenilo še 1 uro vožnje s
taksijem.
 |
| Romantika Ngwe Saung |
Na postaji, ki pokriva jug,
se je pričel pravi teater. Najin taksi je obkolila množica avtobusnih
posrednikov in začela se je odisejada s šriokim spremstvom od ene firme do
druge. Iskala sva povezavo do mesta Pathein, izhodišča za obalo, vendar je bila
cena kart nenavadno zasoljena. Nevedne turiste je treba čim bolj ožuliti. Midva
se nisva dala in vztrajala pri svojem. Nekje pri 10. avtobusarski firmi nas je
spremstvo nenadoma zapustilo in dobila sva karte za pol prejšnje cene brez
težav (3600 Kyatov). Avtobus dober. V Patheinu se je zgodba ponovila, le da so
bili glavni akterji taksisti. Zadnji dve uri poti do obale sva preživela na
starem nabasanem minibusu, kašljajočem in dušečem kot kak star astmatik. Pogonska
gred se je med vožnjo navkreber tako segrela, da je Jure že mislil, da se mu topijo
podplati copatov.
 |
| Romarski otoček |
 |
| Brez besed |
Trud je bil poplačan, klima
ob morju bistveno bolj prijetna. Najina odpornost je po 22 urah vožnje malo
padla in sva se moto taksistu pustila zvabiti v neznan hotel. Cena ugodna,
bungalov ob morju pa katastrofa. Kopalnica v razpadanju, smeti v bližini,
zaprta voda zvečer so bili najbolj očitni minusi. Sodu so izbile dno podgane,
ki so za malico pospravile Urškine gate. Takoj zjutraj sva se spakirala in se z
bicikli odpeljala na preverjen plac iz LP (Shwe Hintha). Za 25 USD sva dobila
udoben bungalov. Ah, uživanje se je res lahko začelo.
 |
| Osamelec |
Ngwe Saung je 15 km dolga
peščena plaža, ki ji ni in ni konca. Pred letom 2000 so bile tu samo redke
ribiške vasice, skrite v tropskem gozdičku. Danes je plaža poznana po dragih
finih hotelih, ki računajo tudi preko 100 USD na noč. Vsako leto zraste kak nov
resort in izgine kakšna ribiška vas. Lokalci so nam povedali, da hotelirji niso
plačevali za zemljo, ampak za palme. Danes domačini niso več ribiči ali kmetje,
ampak čistilke, natakarji, vrtnarjih v hotelih, kjer dobijo med 20 in 100 USD
na mesec. Glavni obiskovalci plaže pa paketni turisti iz Evrope in domači
bogataši iz Yangona.
 |
| Kolesarjenje |
 |
| Ribiški prizor |
 |
| Vaščani prevzemajo ulov |
Kaj sva silnega počela? To
kar se za plažo spodobi, se pravi lenarila, se metala v valove, prekolesarila
obalo in jedla dobre ribe. Nič posebnega. Okoli bližnjih otokov naj bi bilo
možno tudi snorklanje, vendar tega zaradi visokih valov nisva poizkušala. Imela
sva dobro družbo para iz Srbije, zvesta obiskovalca in poznavalca Mjanmara,
tako da so dnevi brzeli mimo.
 |
| Igra |
Najina pot po Mjanmaru se
zaključuje. Imava še kakšen dan ali dva v Yangonu, potem pa nazaj v Bangkok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar