Siam Rep (Angkor Wat) in Battambang

Obiskati Kambodžo in ne obiskati Siam Repa bi bil zločin. Siam Rep je sopomenka za Angkor Wat oziroma mesto (ima 120.000 prebivalcev), kjer se nastanijo vsi, ki si želijo ogledati legendarni kompleks templjev. Siam Rep je temu primerno turistično turbo razvit, preplavljen je s hoteli različnih rangov, ima t.i. »pub street«, kjer teče pivo za 0,5 dolarja, da o množici tržnic in stojnic, okrašenih kot novoletna jelka, niti ne govorimo. Hrane in pijače kot ti srce poželi. Siam rep je res turistični geto, ampak dovolj všečen in s kakovostno ponudbo. Tudi na najbolj zloglasni ulici je mogoče dobiti dobro avtentično kmersko hrano. Midva sva po večerji predla od ugodja kot dva mucka. Imela sva tudi zabavne momente, ko so Jureta obletavali mladi natakarji in mu kar med večerjo ponujali spolne usluge, katere je z nasmeškom zavrnil.

Siam Rep veduta

Žurerska ulica

Kičasti mostovi

Angkor Wat je poglavje zase. Je simbol moči nekdanjega kmerskega imperija in največji verski kompleks na svetu, ki po obsegu meri več deset km. V času njegovega vrhunca v 12-13. stoletju je obsegal dobršen del jugovzhodne Azije, današnjo Kambodžo, Laos, večino Tajske in del J Vietnama. Imperij je začel cveteti v 9. stol., pod vladavino Jayavarman-a II. K vzponu je močno pripomogel tudi sofisticiran sistem vodnih zbiralnikov in namakalnih sistemov, brez katerih bi bil pridelek riža bistveno manjši. Območje Angkor Wat-a je na vrhuncu naseljevalo preko milijon ljudi (v tistih časih so v Evropi mesta obsegala ca. 50.000 prebivalcev). To kar je Angkor Wat ustvarilo, ga je tudi pokopalo. Okolje ni več preneslo večstoletnega intenzivnega obdelovanja (posekali so vse okoliške gozdove...), kar je povzročilo dolgotrajne in usodne suše. Zatonu so dodatno pripomogli še notranji spori.

Za ogled v enem dnevu morate biti res v šampionski formi, saj brez pešačenja ne gre. Poleg tega je kompleks od mesta oddaljen ca. 5 km, tako da morate premagati še to razdaljo. Največ ljudi se odloči za nakup 3-dnevne karte in najem tuk-tuka, s katerim se udobno peljete od templja od templja. Nekateri pa se odločijo za 3-dnevno karto in najem kolesa, kar je malo bolj naporna izbira. Midva sva izbrala slednjo. Prvi dan sva se lotila t.i. velikega kroga (prekolesarila sva ca. 40 km) in obiskala bolj oddaljene starejše templje. Nekateri so še vedno napol prerasli z drevesi in dajejo še malo divjega džungelskega vtisa. Če bi bili sami, bi lahko podoživeli občutke prvih zahodnjaških raziskovalcev. Ampak niti približno niste sami, z vami se za najboljšo možno fotko preriva še najmanj 100 drugih turistov. Zgodba se ponavlja na večini lokacij, tako da se vauuu momenti ali pa kakršnikoli meditativni prebliski hitro razblinijo. Če si želite miru je potrebno vstati zelo zgodaj ali sopihati v opoldanski vročini.

Angkor Wat

Vhod v cesarsko palačo

Sedaj so drevesa glavna

Reliefni detajl

Za drugi dan sva si pustila najbolj atraktivne templje v malem krogu (prekolesarila sva ca. 20 km), vključno s samim Angkor Wat-om. Dva dneva sta bila več kot dovolj, saj se nama je že počasi mešalo od vsega starega kamenja.

Kamboški nacionalni simbol se v modernih časih zapleta v podobne kontroverzne zgodbe okoli nacionalnega interesa kot se dogajajo pri nas. Dejanski lastnik oz. glavni upravljalec je korporacija Sokimex, ki pokriva trgovino z naftnimi derivati, si lasti mrežo luksuznih hotelov, gradi igralnice, ima letalsko družbo in na veliko trguje, zlasti z Vietnamom. Podjetje je v lasti v Kambodži rojenega mladca, vietnamskih korenin. Podjetje je močno povezano z vladajočo ljudsko stranko (CPP), znano kot eno najbolj skorumpiranih vlad na svetu. Leta 1999 je država predala vse pravice iz pobiranja vstopnin in trženja Angkor-ja Sokimex-u za borih milijon USD letno. Enodnevna karta stane 20 USD, povprečno število obiskovalcev se giblje okoli 2 milijona letno, zdaj si pa izračunajte... Zraven sodi še cel kup dodatnih aktivnosti, od spominkov, hrane in pijače, vodičev itd. Pogodba je bila sicer kasneje rahlo korigirana, tako da državni agenciji za zaščito in upravljanje Angkor-ja (APSARA) ostane nekje tretjina zaslužka, pa še ta gre po vsej verjetnosti v žepe strankarskih veljakov. Dejansko ima Kambodža od spomenika zelo malo. Še prevozi in prenočišča v Siam Repu so strogo kontrolirani po mafijskem principu.

Enigmatični obrazi Bayona

Preah Khan

Vhod v Angkor Wat

Utrujena od raziskovanja Angkor-ja, sva si zaželela pobega v bolj mirno in manjše mesto. Battambang se je zdel primerna izbira. Od Siam Rep-a je oddaljen ca. 5 ur vožnje z avtobusom, ponuja pa nekaj ostankov francoske kolonialne arhitekture, templje iz Angkor obdobja (v bližini) in obisk cirkusa. Mesto samo je bolj dolgčas, zato sva izbrala cirkus. Phare Ponleu Selpak je priznana šola, ki pomaga otrokom iz revnega okolja pri njihovem razvoju v cirkuške artiste, igralce, glasbenike in druge umetnike. Ogledala sva si eno od njihovih predstav, v osnovi ljudsko zgodbo, zapakirano v  mešanico modernega plesa, akrobacij in humornih vložkov. Predstavo je vseskozi spremljala odlično odigrana živa glasba na tradicionalnih inštrumentih. Zadovoljna, da sva ujela predstavo.

Battambang

Utrinek s predstave 1

Utrinek s predstave 2

Prinašalci ognja

Gibčni artistki

Na vidiku naju že čaka prestolnica Phnom Pehn.

Pozdravljena Kambodža - Kratie

Z otočka Don Khong se je Kambodža zdela zelo blizu, žal pa v praksi to pomeni zopet nekaj ur na različnih transportnih sredstvih. Najprej trajekt, potem minibus št. 1 do zbirnega mesta prevoznika na laoški strani, potem minibus št. 2 do meje, kjer čaka veliki bus za naprej po Kambodži. Eh, vse skupaj je nateg za turiste (21 USD do Kratie-a), ampak nisva bila ravno v formi za iskanje povezav z lokalnimi pick up-i.

Za dobrodošlico na meji te pričaka pa nov nateg. Najprej ti na laoški strani zaračunajo storitev izstopnega štempljanja (2 USD), ki sicer ne obstaja. Tik pred kamboško mejno zapornico ti poštirkan uradnik, ki sedi za mizo s plakatom "karantena", hoče prodati zdravstveni formular za 1 USD. Zatem pa do pisarne glavnih frajerjev. Viza naenkrat stane 25 USD namesto 20 USD. Stvar je v tem, da se na nekaterih kopenskih mejnih prehodih med Laosom in Kambodžo (pa tudi na nekaterih s Tajsko) že dolgo časa dogaja uradniško izsiljevanje. Vse kar je več od 20 USD gre direktno v žepe po uradniški piramidi. Dodatni zaslužki so lepi, 1000 USD mesečno ali več. Protestiranje ponavadi nima učinka (razen, če bi se večja skupina turistov tako odločila) oz. si lahko podaljšate čakanje v vrsti v nedogled. No, nama je uspelo prešpricati "karanteno", ostalo pa sva godrnjaje plačala.

Za prvo postojanko v Kambodži sva si izbrala mestece Kratie, ki se nama je zdelo bolj privlačno za začetek kot turistično oblegan Siam Rep. Mestece leži ob Mekongu in je najbolj znano po t.i. iravadi delfinih (enako kot velja za 4000 otokov v Laosu). Delfini so na robu izumrtja in morate imeti neizmerno srečo, da jih sploh vidite.

Pogled na Kratie z najinega okna

Kratie ni nič posebnega, njegova ponudba bazira na odkrivanju Mekonga in okoliških krajev. Mnogi popotniki se tako kot midva ustavijo za dan ali dva pred nadaljevanjem poti po Kambodži oz. pred vstopom v Laos. Ima veliko izbiro hotelčkov, nekaj dobrih restavracij, predvsem pa oddaja ležerno vzdušje Mekonga. Razlika napram Laosu pa je ogromna. Kot da bi se vrnila v turbo civilizacijo. Turistični ponudniki so vsiljivi in zagnani za posel. Po mesecu dni špartanskega Laosa nama je prijalo, da so malo bolj plesali okoli naju. Priznati je treba, da se res trudijo ustreči turistom.

Aktualna kamboška moda - pižame

Tržnica

Denarnica si je oddahnila, saj so cene rahlo nižje kot v Laosu, tako prenočišč kot hrane. Upava, da tako ostane še naprej. Kot plačilno sredstvo kraljuje dolar. Celo bankomati ne izpljunejo lokalne valute (riel). Tukaj bi lahko dodala razmislek o vprašanju državne suverenosti, ampak naj bo to za drugič.

Nasproti Kratie-a, sredi Mekonga, leži otoček Koh Trong, idealen za dnevni izlet (lahko pa tudi prespite pri domačinih). Obisk priporočava, ker je v bistvu najlepši del Kratie-a. Prijetno podeželsko okolje, prijazni ljudje, peščene plaže, plavajoča vas in res lep sprehod po senčki. Nabrala sva si novih moči za Kambodžo.

Sveta trojica kamboške ljudske stranke

Velikanski "jackfruit"

Plavajoča vas

"Kozolec"

Zahod na otoku

Osebno o Laosu

Kako strniti vtise o Laosu? Huh, ne bo šlo preveč na hitro. Veliko zgodovine, premočnih sosed in preslabih voditeljev. Laos se je ustavil nekje v preteklosti in se sramežljivo spogleduje s sladkorčki, ki jim jih ponuja tajska televizija, kitajski ali pa vietnamski trgovci. Sladkorčki so za Laožane zelo dragi, saj je država še vedno del seznama najrevnejših. Še toliko bolj dragi, ker elite za male pare razprodajajo edino bogastvo, ki je Laosu še preostalo: zemljo, gozdove, reke. Prebivalcev je za tako ogromno državo malo, poselitev je redka, sploh v hribovitih predelih. Kljub temu ljudje v hribih (kar predstavlja skoraj pol države) težko preživijo. Gozd je že skoraj posekan, živali ni več, reke spreminjajo svoj značaj zaradi gradnje hidroelektrarn, ceste so zanič in izpodrivajo vasi, polja so še vedno posejana z neeksplodiranimi bombami. Je pa zato na voljo optični kabel, ki ga nihče od lokalnih prebivalcev ne more uporabiti, načrtuje se super hitra železnica za povezavo Tajske z Vietnamom in še kaj podobnega bi se našlo na t.i. poti napredka.

Za Laožane se zdi, da lebdijo v svojem skromnem, ležernem jebivetrskem svetu. Skoraj bi jih lahko prestavili kam na Balkan (presojo točno kam prepuščava vam). Lao Lao jim pomaga, da se veselijo bučno in prepevajo karaoke pozno v noč. Veliko hudega je bilo, vojna št. 1 (1. indokinska), pa vojna številka 2 (vietnamska), komunistični režim in večno pogrevanje starih zamer (eni za rojaliste, drugi za komuniste). Z Laosom sta se igrala tako Vietnam kot ZDA. Slednje so z najsilovitejšo pošiljko bomb in izstrelkov v zgodovini naredile ogromno škodo ljudem in okolju, odplačale pa tega nikoli ne bodo. Kot da Laos ne bi smel obstajati.

Prašičji pastir

Da ne bo vse samo črno obarvano. Laos je vreden obiska, saj še vedno ponuja popotnikom obilo območij neokrnjene narave (predvsem v nacionalnih parkih) v katerih lahko uživamo v športno-adrenalinskih aktivnostih ali preprosto občudujemo naravne lepote in se zazibljemo v laoški ritem. V kolikor niste prezahtevni in lahko preživite z mrzlim tušem (ali vrčem vode), potem ste na dobri poti, da se vam Laos predstavi v vsej lepoti. Ljudje so posebno poglavje s svojo navidezno mirnostjo in sramežljivostjo. Prvemu nasmešku hitro sledi naslednji, kmalu zatem pa ste lahko že povabljeni na šilce ali dva. Ne pričakujte znanja angleščine, je povsem nepotrebna. Primanjkljaj izobrazbe je vseprisoten, lahko se zgodi, da se boste skupaj s prodajalci učili osnov računanja (8 plus 9 je 26, ups 17...). Verjetno vam tudi osnove kmetovanja ne bodo ravno logične, čeprav sami niste s podeželja. Požigalništvo se pojavlja celo na gredicah. Tudi vodovodne in električne napeljave so močno pod vprašajem, ampak Laožani se pač ne obremenjujejo in se držijo " keep it simple" pristopa. Morda bo mlada generacija s finimi telefončki kaj spremenila.

Gozdni divjaki

Midva sva uživala. Nobene nepotrebne navlake, preprosti ljudje, ki te nimajo namena prinesti naokoli, lepa narava in dosti zabavnih trenutkov. Vsakršno razburjanje ali pihanje skozi nos prepovedano. Malo sva pogrešala tajsko raznovrstnost hrane, ampak kaj češ, ne more biti zmeraj vse po najino. Še vedno se v Laosu lahko dobro je. Evo, da vam bo lažje, najin top izbor.

TOP 5 Laosa

• hribi
• jame
• laoška ležernost
• Lao pivo
• laoški radovedni in nasmejani otroci

Juretova obvezna oprema

MINUSI Laosa

• cene prevozov
• slabe ceste in počasni transporti
• hrana (v smislu, da je precej dolgočasna)
• tuk tuk mafijozoti
• odnos do okolja

Naložiti je treba še 2 hladilnika...

Vsa ponosna sva vsem visokim cenam navkljub znižala povprečno dnevno porabo na 17 EUR/dan na osebo. Nekaj fint sva se pa že naučila. Želiva, da se Laosu usoda obrne čim prej na svetlo stran. Midva se že ozirava po Kambodži.

Don Khong (4000 otokov)

O slavnih 4000 otokih se veliko govori. Nekateri popotniki vzdihujejo za njimi zaradi lepote in spokojnosti, drugi zaradi neprespanih noči. Vredno jih je obiskati zaradi edinstvenega vzdušja, ki ga drugje v Laosu ni mogoče najti. Otočani so prijazni, ležerni in nasmejani.

Rečna idila

Večina otočkov se na Mekongu pojavi le v sušnem obdobju, nekaj pa je tudi večjih stalno poseljenih. Glavni otoki so Don Khong, Don Det in Don Khon. Slednja veljata za obvezno postajo utrujenih udeležencev na žurerski poti med Laosom in Kambodžo. Otoki so poznani po rečnih delfinih, ki pa jih je iz leta v leto manj. Zahvala gre predvsem uporabi pesticidov ob Mekongu. Trenutna številka se giblje okoli 20. Omeniti je potrebno še impresivne Khone Phapheng slapove na Mekongu, glavno oviro, da bi bila reka plovna vse do Kitajske. Francoze so precej jezili in so jih neuspešno skušali premostiti z ozkotirno železnico med Don Det-om in Don Khon-om.

Osvežitev tudi za bivole

Vaški tempelj

Kolesarska pavza

Riževa polja

Največjega izmed otokov, Don Khong-a, sva obiskala tudi midva. Otok meri 18 km v dolžnino in 8 km v širino, ima več vasi, obdelana polja in močno ribiško tradicijo. Poudarek ni na turizmu, zato je na otoku več možnosti za doživetje pristnega Laosa. Najlažje je to storiti, če si najameš kolo ali skuter ter ga raziščeš po svojih željah. Zahvaljujoč vikendašu, nekdanjemu laoškemu predsedniku, so ceste v dobrem stanju. Midva sva se za en dan usedla na kolo in prekrižarila otok po dolgem in počez. Pozdravljanju s strani domačinov ni in ni konca, pelješ se mimo riževih polj, se umikaš kravam, volom in kuram, hladi te prijetna rečna sapica, v malih obcestnih kolibah pa se ohladiš z ledenim pivom. Vmes Jure zaigra še "nogometno odbojko" z domačini. Če to ni milina. Zvečer pa na izvrstno ribo na žaru. Na tak način se da na otoku preživeti kar lepo število dni. Midva sva si privoščila le dva dni, toliko da nabereva novih moči za Kambodžo.

Žoga povezuje

Razigrani otroci

Hiške na vasi

Proti jugu Laosa: Tad Lo

Vsak dan bolj sva se zavedala, da je do južne meje Laosa s Kambodžo še precej daleč. Po jami Kong Lo sva želela nadaljevati v ležernem podeželskem stilu. Namenila sva se v idilični Tad Lo, poznan po čudovitih slapovih. Pred tem sta naju čakali še dve večji mesti, saj sva si potovanje z avtobusom želela razbiti na dva bolj časovno znosna dela z max. 7-8 ur vožnje.

V vasi Kong Lo nas je pobral "songthaew" in oddrveli smo v tri ure oddaljeni Tha Khaek, kjer je na voljo več povezav naprej. Tam sva vzela bus za Savannakhet, končno postajo za ta dan. Savannakhet je zaspano mestece ob Mekongu, ki je svoje boljše dni doživljalo v času francoske kolonizacije. Ostalo je še nekaj vil, ki jih danes skušajo prodati pod svojo turistično ponudbo. Obrežje Mekonga je še najbolj privlačno, polno restavracij z razgledom na sosednjo Tajsko. Tudi midva se nisva mogla upreti kozarčku v tako romantičnem ambientu.

Zaslužen kozarček ob Mekongu

Naslednje jutro naju je že čakala šesturna vožnja do Pakse-ja, enega največjih mest v Laosu in središču južne province Champasak. Mesto ima danes industrijsko-poslovni pridih, po drugi strani pa je turistični hub za takšne kot sva midva, namenjene proti meji ali za tiste, ki želijo narediti krožno pot po Bolevanski planoti (sicer poznana po gojenju kave).

V Pakse-ju sva padla v roke tuk tuk mafije in se pošteno zjezila. Bus je nas tujce namesto na uradni avtobusni postaji vrgel ven sredi ničesar (dobesedno, torbe so letele iz avtobusa kjub protestom), kjer je že veselo čakal tuk tuk in zagotavaljal, da nas bo peljal zastonj v mesto. Seveda se je izkazalo za nasprotno. Želel je vsoto še ene avtobusne karte po osebi. Bili smo štirje in se odločili, da se ne damo. Po malo pregovarjanja, sva enostavno popokala svoje nahrbtnike in urno odšla. Grenak priokus prihoda v mesto je začinilo še iskanje (pre)drage sobe. K sreči je šlo le za eno noč.

Pot do samega Tad Lo-ja je bila doživetje zase. Še en avtobus historične vrednosti, poln do zadnjega kotička. Potniki so bili večinoma Vietnamci, namenjeni domov preko mesta Salavan. Med vožnjo so neumorno kadili, kar je v naših koncih že zdavnaj pozabljen prizor.

Precej utrujena sva končno prispela v Tad Lo. Vas nosi ime po t.i. drugem slapu. Prvi slap, največkrat pofotkan in tudi najbolj primeren za kopanje, je v neposredni bližini vasi in nastanitev, imenuje pa se Tad Hang. Devet kilometrov stran se nahaja še tretji slap, največji, ca. 100 m visok in najbolj spektakularen, Tad Suong, ki pa je v trenutnem sušnem obdobju skoraj presahnil. Obisk priporočljiv tik po koncu deževja, novembra ali decembra.

Rečni utrinek

Tad Lo

Suhi Tad Suong

Prvi dan sva izkoristila za kopanje in klepet z ostalimi popotniki. Naslednji dan sva se peš odpravila do slapa Tad Suong. Enoinpolurni pohod naju je nagradil s čudovitim razgledom z vrha slapa. Razgled bi bil še lepši, če ga ne bi kazila električna centrala v neposredni bližini in napol požgana pokrajina. Električna centrala je vezana na bližnjo hidroeletrarno, ki nama je zagrenila naslednji dan.

Srečanje s sloni

Pot proti slapu

Tad Suong z vrha

Razgled z vrha Tad Suong-a

Osvežitev v laguni

Zadnji dan sva želela polno izkoristiti za kopanje pri prvem slapu. Urška je poležavala na skali in brala knjigo, Jure pa je čofotal pod slapom. Kar naenkrat se je pretok vode močno povečal in obema je bilo takoj jasno, da se hidroelektrarna igra z zapornicami. Suha plažica pod slapom se je v minuti spremenila v deroče brzice in Urška se je še v zadnjem hipu skobacala na drugo stran. Jure je zaradi silne skrbi, da bi najina torba ostala suha (pač polna dragocenosti kot so potni list, dinarčki, ipd.), ostal ujet med slapom in brzicami. Situacija se je vsako minuto bolj zapletala, saj je pretok še naraščal, možnosti za varen prehod pa je bilo vse manj. Kar na lepem (in na najino veliko srečo) se je pojavil možak z dolgo bambusovo palico, očitno odločen pomagati Juretu iz težav. Prva ideja je bila spraviti torbo s pomočjo palice na suho, ampak razdalja je bila prevelika. Možak je nato skočil v deročo vodo in se pridružil Juretu na drugi strani. Zdaj se je adrenalinski del šele začel. Oba sta se držala za bambusovo palico in skušala prečkati slapove. Juretu je deroča voda nogo potegnila v sifon, vendar ga je prisebni Laožan še pravočasno dvignil in rešil. Voda je bila enostavno premočna za prečkanje, torbo pa je že bilo mogoče s palico prenesti na suho. Torba je bila rešena, Jure pa še ne. Korak za korakom sta se skupaj z možakom skušala vrniti na prvotno pozicijo. Ob (prej) laguni pod slapom, se je Laožan spet vrgel v vodo in skušal splavati na drugo stran. Kljub odnašajočemu toku, mu je uspelo. Jure se je vrgel za njim v vodo in se oprijel ponujene bambusove palice. S pomočjo palice se je kočno prebil na varno suho stran.

Vaška idila

Tad Hang z malo vode

Vsi smo bili presrečni, da se je vse skupaj srečno končalo. Možaka sva povabila na pivo in izvedela, da mu je ime Hong. Pospravlja sobe v bližnjem hotelu in je med delom opazil Jureta težavah. V zahvalo mu je Jure podaril švicarski nož, darila je bil izredno vesel, tako da je Jureta med objemanjem kar kušnil na prsa (je pač glavo nižji). Kopanja in slapov je bilo zaenkrat dovolj.

Mali veliki mož Hong

Zadnje kar naju čaka v Laosu so Mekongovi otočki na meji s Kambodžo, t.i. 4000 otokov. Juhej!

Iz Vientiana v žrelo Kong Lo jame

Poti proti Vientianu sva se veselila predvsem iz razloga, da bova končno potovala udobno in hitro kot britanski upokojenci. Rezervirala sva minivan za ceno vožnje z avtobusom in si zadovoljno kimala. Ampak tudi tokrat je šlo udobje po zlu, v minivan so stlačili preveč ljudi. Jure je moral sedeti na majhnem stolčku in proti koncu vožnje je že precej pihal od jeze. 

Sistem prevozov v Laosu se zdi kot prava mafija. Ne samo da so prevozi dragi (za domačine zelooo dragi), javni avtobusi vozijo za isto ceno kot privatni oz. obratno. Ponekod je samo en javni bus na dan, ostalo z veseljem prevzamejo zasebniki. Nič kaj komunistično. No, kvaliteta pa...varira pri enih in pri drugih.

V Vientiane sva prispela po treh urah in izstopila v tropsko savno. Skoraj 100% vlaga in krepko čez 30 stopinj celzija, premikala sva se kot dva počasna slona. Na hitro (oz. bolj počasi) sva šla po mestu, vendar po pravici povedano, veliko znamenitosti ni. Predsedniška palača, templji, kopija slavoloka zmage iz ameriškega doniranega betona za gradnjo letališča, stupa That Luang. Ponovno se nama je uspelo zastonj najesti na budistični ceremoniji (sva že izkušena...). Stari del mesta je še najbolj zanimiv in se brez težav prehodi v nekaj urah. Ne smemo pozabiti tudi na obrežje Mekonga, ki pa ga v vročinski meglici skoraj ni bilo mogoče videti. Ulice v starem delu dominirajo barčki, francoske vinoteke in "wannabe" zahodnjaške restavracije. Vientiane si želi biti pomemben in bleščeč, ima velike gradbene načrte za nove trgovske centre, tako da se bo v bližnji prihodnosti prav gotovo še precej spremenil.

Umetnost električnih kablov v starem delu mesta

Predsedniška palača

Laoški slavolok zmage

Prazna tempeljska knjižnica

Ceremonija v belem

Prav nič bleščeče pa ni v COPE centru, kjer se ukvarjajo z izdelavo protez rok in nog ter rehabilitacijo ljudi, poškodovanih v eksplozijah preostale bombne municije, ležeče po Laosu. Ogledala sva si razstavo in spoznala Petra Kim-a, zanimivega mladeniča, ki je v otroštvu izgubil roke in vid. Fant govori angleško, francosko in nemško, pleše in ustvarja glasbo. Pogumno in spodbudno! Več o Petru.

Kupi protez

Po tropskem dnevu naju je presenetil osvežilni dež, hitela sva naprej proti Kong Lo jami. Ni direktne povezave iz Vientiana, potrebno se je najprej napotiti v smeri mesta Lak Sao in izstopiti v (vasi) Ban Na Hin, tam pa poiskati prevoz do 40 km oddaljene jame. Jama je res vredna ogleda in ponuja edinstveno izkušnjo v Laosu. Dostopna je s čolnom po reki Hin Bun, dolga je 7 km, določeni odseki so visoki tudi preko 100 metrov. Vožnja s čolnom je prav adrenalinska: dva potnika, čolnar, čoln, naglavne svetilke in ogromna naravna vodovodna cev. V jami je mogoče videti različne kraške oblike, kapnike, ampak največji vtis pusti sama razsežnost. Obisk traja ca. 2 uri in mine kot bi mignil. 

Vhod v Kong Lo

Steber lepotec

Izhod

Presrečni jamar

Idila ob jami

Utrinek z vožnje 1

Utrinek z vožnje 2

Še osnove informacije za bodoče popotnike. Najem čolna za 3 osebe stane 11 EUR (110.000 Kip), dodatno še nekaj malega za "vstopnino". Zadnja možna ura obiska ob 16h (takrat je tudi najbolj fino, saj je manj ljudi). Blizu jame oz. v Kong Lo vasi tudi nekaj spodobnih prenočišč. Prenočevanje v vasi vsekakor bolj priporočava kot pa v Ban Na Hin-u.

Jam zaenkrat dovolj. Namenjena sva naprej proti jugu. Želiva si ogledati Tat Lo in njegove slapove ter nekaj dni uživati v naravi. Do tja je še dolga pot. Zadnjice že javkajo.