Puščavski Jaisalmer in Karni Mata tempelj

Še vedno v Radžastanu, ampak še globje v puščavi Tar. Prave puščave na najini poti še nisva doživela, zvenelo je vabljivo, zato sva polna pričakovanja odpravila proti zahodu v Jaisalmer. Čakale so naju kamele, trdnjave in peščene sipine.

Boleča zadnjica v puščavi

Kamelja perspektiva

Jaisalmer, mesto iz rumenega peščenjaka, zaradi katerega ga imenujejo tudi "zlato mesto", je nastalo v 12. st. kot utrdba na stari karavanski trgovski poti med Evropo, Severno Afriko, Bližnjim vzhodom in Azijo. Postojanka in domovanje Bhati Radžputov, neodvisnega hindujskega bojevniškega klana. Radžputi so sicer naseljevali celoten Radžastan, Gudžarat in tudi del Pakistana ter predstavljali konstantno oviro muslimanskim osvajalcem Indije. Kadar ni bilo skupnega sovražnika, so se posamezna kraljestva spopadala med sabo, pa naj bo to za vodnjake ali črede drobnice. Kljub temu so bili Radžputi Jaisalmera eni zadnjih, ki so nasedli britanskim obljubam in podpisali dogovor z njimi.

Trgovke

Prvi pogled skozi okno vlaka je potrdil sloves mesta. Res je rumeno! Večina zgradb je zgrajena iz lokalnega rumenega peščenjaka. Mestni panorami (ponovno) kraljuje trdnjava, v kateri še vedno prebiva cca. 3000 ljudi. Mesto samo je bilo 50 let nazaj blizu propada, vendar so indijske oblasti v bližini postavile eno večjih vojaških baz (Pakistan je oddaljen ca. 100 km). Ključen delež k ponovni oživitvi pa je prispeval turizem, ki se vztrajno razvija in je prišel do točke, ko znotraj trdnjave ni niti ene stavbe več ne da bi bila namenjena praznjenju turistovega žepa.

Razgledni punkt

Najin glavni cilj je bil izkusiti puščavo s hrbta kamele. Ponudnikov je ogromno, ponudba povsod enaka, bistvena razlika je zgolj v območju prenočevanja. Midva sva izbrala 2 dnevno/1 nočitev varianto, ki je obljubljala kampiranje na osamljenih peščenih sipinah. Po zajtrku smo se odpeljali proti puščavi. Spotoma smo se ustavili v eni izmed vasi ob cesti. Lepo so nas sprejeli, čeprav so se v očeh že svetili dolarski obeti. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na fanta z dobrim znanjem angleščine, ki se je ponudil, da nam razkaže vasico. Življenje je težko, zaznamovano s pomanjkanjem vode, obdelovalne zemlje, izobrazbe in podobnih osnovnih stvari. Prebivajo v preprostih hišah iz ilovice, preživljajo pa se z gojenjem koz in ovac. Na najino presenečenje so vaščani vegetarijanci in drobnico prodajajo predvsem muslimanom. Skregano z logiko, ampak resnično. Tudi v mali vasici se še vedno delijo na kaste, našteli so nam vsaj tri. V šolo hodijo zgolj fantje, za punce zmanjka denarja, pa tudi doma imajo veliko opravil, s katerimi se fantje ne smejo ukvarjati, ker potrebujejo čas za igranje kriketa. Nogometa ne igrajo, ker se počutijo prešibke. Hm, le zakaj.

Vaščani

Uporabljajo močne barve

Gasilska

Pol ure vožnje stran nas je sredi pustinje že čakal vodič s kamelami. Živali so stoično prenašale nalaganje tovora, naših zalog in opreme ter samo leno mežikale v sonce. Vsak se je povzpel na svojo kamelo in dobil navodila za vožnjo (nekatere kamele so bile v rokah vodiča, druge ne). Naša mini karavana je šla na pot. Sedenje na kameli ni ravno udobno, ponuja pa dober razgled daleč naokoli. Dve uri smo počasi capljali po suhi puščavski zemlji, srečali več čred koz in ovac, divjad (podobno antilopam), opazovali ogromne jastrebe, ki so se mastili s kozo, puščavske skakače, mungota ter množico raznovrstnih ptic. Presenetljivo veliko življenja. Sem in tja je kakšno kamelo zamikalo zelenje ob poti, ampak jih je zategnjeni povodec hitro discipliniral. Pavza za kosilo je bila več kot dobrodošla. Noge so že napol otrpnile, zadnjica prav tako. Kamele so takoj napadle sočne listke na drevesih, midva pa sva se zleknila v senco. Po preprostem kosilu se nam je pridružil še en vodič s kamelami in s svojim dvanajstletnim pomočnikom. Vračal se je po večerno skupino turistov, nam pa prepustil fanta za pomoč. Pred odhodom naprej je bilo seveda potrebno najti kamele, ki so se v iskanju paše razkropile naokoli. Vodnik se je skoraj celo uro mučil z iskanjem. Nas sta čakali še dve uri ježe do večernega kampa. Kjub počitku je povratek v sedlo precej bolel, ko pa smo začeli še galopirati, sva težko zadušila glasno javkanje. Sedlo je široko, noge nimajo nobene opore in zlahka zaspijo, poskakovanje ob galopiranju je pa tako ali tako bolj akrobatska veščina. Z obema rokama sva se držala za sedlo, se skušala vsak po svoje trdno namestiti in ublažiti tresljaje. Ni bilo pravega učinka. Kamele so poskakovale presneto neenakomerno in naju metale v zrak. Štela sva minute, kdaj bomo le prispeli do sipin. Sonce se je spuščalo in večerno barvalo pokrajino. Končno smo se ustavili. Potrebovala sva nekaj minut za pretegovanje nog preden sva sploh lahko spet normalno hodila in se sprehodila po sipinah. Sipine niso obsežne, zajemajo le ožji pas sredi puščave kjer prevladuje zbita zemlja in kamenje. Občutek je bil vseeno poseben, opazovala sva sončni zahod in neštete hrošče, ki so prihajali na plano. Vodniki so zakurili ogenj in pripravili prostor za spanje pod milim nebom. Od nekod se je prikazal še pobič, ki je prodajal mrzlo (!) pivo. Vodnika sta priznala, da skoraj nikoli ne gresta iz puščave in da tudi v Jaisalmerju še nikoli nista bila. Nista lastnika kamel na keterih jezdimo, zanju so še vedno predrage, saj stanejo od 20.000 Rs navzgor (ca. 250 EUR). Kamela je glavni transportni stroj v puščavi (lahko tovori do 500 kg), vir preživetja. Večerja, klepet, potem pa spat pod zvezdami. Končno brez hrupa, izpušnih plinov in pokanja v bližanju Diwalija. Pogled v nebo nas je vse začaral, zvezde še nikoli niso bile tako blizu.

Čas za kosilo

Karavana

Puščavska jahačica

Noč v puščavi je zelo mrzla. Zavita v spalno vrečo in pokrita z odejami, pa je bilo komaj dovolj. Zdanilo se je pozno, okoli sedme ure. Po zajtrku pot nazaj, k sreči le dve uri do ceste, kjer nas pobere džip. Telo se je upiralo pred ponovnim sedenjem na kameli. Vsak meter je bil težak in Jure se je hitro odločil, da gre raje peš. Če nisi ravno vsak dan na kameli, si je treba priznati, da je za mehke evropske ritke pač težko. Dogodivščino sva dala skozi, ampak drugič greva v puščavo le še z džipom.

Naš prijatelj

Spalnica

Preostanek dneva po vrnitvi s safarija sva izkoristila za ogled mesta. V starem jedru okoli trdnjave se skriva veliko umetelno izklesanih starih havelijev, vrednih ogleda tako zunaj kot znotraj. Pripadali so bogatim pomembnežem, ki so si lahko privoščili posebno sobano za ples, posebno sobo za sprejeme, posebno sobo za kajenje opija, kopalnico, ipd. Varnost je bila zelo pomembna, zato so stavbe polne skritih kotičkov za nadzor in skritih ovir za vsiljivce. Trdnjava skriva gosto pozidano naselbino, danes prepolno trgovin s spominki in restavracijami. "You are very lucky, I can help you to spend some money!" je najbolj zabaven trgovski nagovor kar sva ga do sedaj slišala. Nekje vmes se najdejo tudi stari jain templji in palača, ampak midva sva bežala pred turistično pastjo ven iz trdnjave.

Balkon na starem haveliju

Pročelje havelija

Naslednji dan sva se z avtobusom odpeljala v Bikaner, še eno puščavsko mesto s trdnjavo. Najin glavni cilj je bil v okolici mesta, v kraju Deshnoke, kjer stoji tempelj z obilico podgan. Poslastica! Bikaner je na pol spal v vzdušju Diwalija, večdnevnega hindujskega praznika luči, ki naznanja konec žetve in prihod zime. Nekaj podobnega našemu novemu letu, vključno z vsem trgovskim in svetlobnim cirkusom ter obilico pokanja, ki naj bi odganjalo zle duhove. Vzela sva si dan za lenarjenje v oazi odmaknjenega hotela. Zvečer je bilo bolj živahno, petarde, bombice in podobne grozote so nama parale živce že 3. noč zapored. Zamaški za ušesa niso pomagali.

"Hari Ratna" tempelj

Podgane se mastijo z mlekom

Karni Mata tempelj sva obiskala dan zatem. Karni Mata naj bi bila ena od reinkarnacij boginje Durga, sicer pa resnična oseba iz srednjega veka, poznana po svojem asketskem življenju. Tempelj v Deshnoku gosti množico črnih podgan, reinkarniranih duš, ki so ušle Jami, bogu smrti. Podgane prosto skakljajo okoli po marmornatih tleh, se prepirajo za hrano in skupaj z golobi sračkajo naokoli. Častilci prihajajo v množici, prav tako turisti. Kot ostali sva se tudi midva morala sezuti in pogumno vstopila v tempelj. Če se podgana sprehodi po tebi je to strašno dober znak, še boljši pa če uzreš super sveto belo podgano. Prizor v templju je bizaren, saj gre za neznansko umazan prostor, poln smeti, iztrebkov, ostankov hrane in mrtvih živali (golobov in podgan), sredi vse te zmešnjave pa se ljudje fanatično mečejo po tleh, da bi poljubili tla. Podgane se naju niso dotaknile, Urška je dobila le golobji kakec. No, tudi to lahko interpretiramo kot blagoslov. Hitro sva se pobrala nazaj v Bikaner.

Opoldanska siesta

Bljak!

Radžastan je ogromen in čaka naju še kar nekaj mest. Naslednja postaja je prestolnica Radžastana Jaipur.

Jodhpur - modro mesto

Iz Delhija sva z nočnim vlakom prispela v 630 km oddaljeni Jodhpur, osrčje Radžastana, pokrajine kjer bova preživela naslednje 3 tedne. Razlika je očitna. Megapolis sva zamenjala za puščavsko pokrajino, kjer kraljujejo legendarni maharadže. Mesto je zaradi svoje lege priljubljena baza za popotnike, najbolj poznano  pa je po ogromni trdnjavi Mehrangarh. 

Osrednji trg z mogočno trdnjavo v ozadju

Jodhpur od daleč

Jodhpur je ustanovil Rao Jodha leta 1459 v okviru svojega novo nastalega kraljestva Mawar. Mesto je ležalo ob pomembni trgovski poti med Delhijem in Gujaratom. Trgovali so predvsem z opijem, svilo, kavo in tekstilom. Mawarci so bili še vedno podložniki mogočnih mogulov iz Delhija. Lokalci so bili vedno poznani kot podjetni trgovci in so pod okriljem mogulov svoje trgovske povezave razpredli po celotni severni Indiji. V 18. st. so zamenjali gospodarja in se pridružili novim vladarjem S Indije, kraljestvu Marathas. To obdobje so zaznamovali konstantni spopadi in moč Mawarcev je precej upadla. Z veseljem so sklenili pakt z Britanci (l. 1818), ki so jim omogočili daljše obdobje miru in blagostanja. V tem obdobju so Mawarci postali dominantna trgovska sila v celotni Indiji. Ko se je Indija osamosvojila, so se neradi pridružili Indijski uniji (vladar je preferiral pridružitev k Pakistanu), vendar so jih Indijci uspeli prepričati z ustrezno veliko vsoto podkupnine. 

Stolp z uro na tržnici

Nakupovalka

Značilna modra barva

Danes je mesto poznano kot trgovsko, univerzitetno in turistično središče. Slikoviti stari del mesta s trdnjavo pritegne mnoge filmske zvezdnike, domače in tuje, sploh pa je popularno kot mesto za poroke. Lokalci so se takoj pohvalili, da je čez par dni v palači Umaid Bhavan praznovanje rojstnega dne žene najbogatejšega Indijca. Palača je domovanje klana maharadž, ki še vedno vladajo mestu in okolici. Deloma je spremenjena v hotel in muzej, kjer za najdražji apartma je odštejete 2000 eur na noč. 

Barvita tržnica

Stric naju gleda

Na smeva pozabiti na modro barvo v katero je oblečen velik del hiš in daje mestu poseben čar. Modra barva je idealna za vročo puščavo, naj bi prijetno hladila in celo odganjala komarje. Ulice so srednjeveško ozke, ampak kljub vsemu polne ljudi. Osrednji prostor je pisana tržnica, ki obkroža stolp z uro. Neumorno se trguje, ženske zavite v barvite tančice strogo ocenjujejo ponujene izdelke. Starih havelijev (mogočnih okrašenih domovanj) je le še malo ohranjenih, večina jih je spremenjena v drage hotele. Našla sva lepo sobico, sicer ne v haveliju, zato pa s krasno teraso z razgledom na trdnjavo. 

Uživancija po radžastansko

Pogled s hotelske terase

Zapestnice namesto rokavov

Vroče ure sva prelenarila kot maharadže zleknjena na blazine na hotelski terasi, popoldan pa sva se podala v akcijo. Najprej sva obiskala mavzolej kraljeve dinastije - Jaswant Thada. Mavzolej je iz finega, umetelno izklesanega belega marmorja, postavljen sredi manjšega parka. Notranjost je bolj skromna, na ogled so portreti maharadž od 13.st. dalje. Najin glavni cilj je bila seveda trdnjava Mehrangarh. Trdnjava je prava lepotica, mogočna in neosvojljiva. Hrani zanimivo muzejsko zbirko, na ogled so slonja sedla, ženska nosila, orožje, tapiserije, oblačila in manjši dragoceni predmeti. Maharadžam ni bilo hudega, večino časa so kadili opij in igrali polo s svojimi konkubinami. Prav vsi vladarji so portretirani z velikim podbradkom in zaobljenim trebuščkom, simboloma blagostanja vsakega "pravega" moškega. Iz trdnjave lahko opazujete celotno mesto, na obzidju pa je tudi lepa zbirka topov.

Mavzolej Jaswant Thada

Del trdnjave Mehrangarh

Eno od notranjih poslopij trdnjave 

Okrašene sobane 

Razgled na mesto

Nadaljujeva z raziskovanjem Radžastana in se podajava globje v puščavo Tar. Naslednja postaja je mesto Jaisalmer.

New Delhi

Prenaseljena indijska metropola je za nekatere vizija pekla: smog, neznosen promet, množica revežev na ulicah, smrad, smeti, krave in krdela potepuških psov. Vajena vsega hudega in še z dodatnimi psihološkimi pripravami sva vseeno z strahom stopila z aviona. Na koncu sva bila nad Delhijem pozitivno presenečena, nič ne boli, videla pa sva veliko zanimivih stvari.

Tržnica

Znotraj Red forta

Širše območje Delhija ima preko 22 mio prebivalcev in je tako kot mnoge azijske prestolnice zavit v večno meglo smoga. Po dveh dnevih sva že pridno polnila robce s sivimi smrklji, davkom industrije in prometa. Nastanila sva se v "turističnem" predelu Paharganj, glasnem bazarju zmešanem s poceni hoteli blizu nove železniške postaje. Lokacija je dobra, sam predel pa precej manj. Hrup, motorčki in tečni prodajalci, ki te stalno sprašujejo: "Do you want to spent some money sir?" Niti ena restavracija se ni izkazala z dobro hrano, celo najbolj enostaven indijski zajtrk jim ne gre od rok. No, to sva potem popravila drugje v Delhiju.

Paharganj

Delhi se nezadržno modernizira, kar povzroča, da je kontrast med bogatimi in revnimi še večji. Metro naju je navdušil. Je relativno nov, poceni in omogoča najhitrejše premikanje po mestu. Kljub obilici različnih prog ni minute v dnevu brez gneče. Počutila sva se kot sardine v konzervi. Zraven je treba dodati še indijski kaos. Čakanje v vrsti je še vedno vesoljska znanost, prerivanje pa najbolj priljubljen šport. Na cestah je veliko dragih avtomobilov, pojavile so se celo električne rikše. Na eni strani moderna poslovna in nakupovalna središča, kjer se zbira "kul" bogataška mladina, na drugi strani beda revežev v cestnem prahu, živinski trgi in življenje v slumih podobno tistemu izpred 100 let. Indija pač, kontrast v barvah, pravicah in odnosih med ljudmi.

Vhod v trdnjavo

Območje Delhija naj bi bilo poseljeno že pred 4000 leti. Delhi ima zelo pestro zgodovino saj je "gostil" številne vladarje in skupaj z njimi doživljal vzpone in padce. Najbolj bogata zapuščina je ostala za mogulskimi vladarji (16 st.). Mogulska moč je začela veneti v 18 st., ko je imperij Maratha začel vračati kontrolo hindujski strani. Sledila so burna desetletja neštetih vojn. Britanci so v 19. st. "naredili red", nato pa leta 1911 prestavili sedež prestolnice "britanske Indije" iz Kalkute v Delhi.

Vodna črpalka odeta v marmor (Red fort)

Kraljevski voz

Odločitev kaj si ogledati v tako kratkem času je bila zelo težka. Začela sva z rdečo trdnjavo (Red fort), nekdanjo rezidenco mogulskih vladarjev. Obzidje je resnično rdeče barve. Kompleks je žal v slabem stanju, obnova traja že preko deset let, narejenega pa je bilo bolj malo. Nadaljevala sva z obiskom največje indijske mošeje, Jama Masjid. Le-ta lahko sprejme neverjetnih 25.000 ljudi. Zgrajena je bila sredi 17.st. in se ponaša z 40 m minaretom, na katerega sva se tudi sama povzpela. Obiskala sva jo ravno na praznik Eid al Adha (Kurban Bajram), ko muslimani množično žrtvujejo koze in ostale živali. Praznično vzdušje je bilo čutiti tako na kozji tržnici nedaleč stran kot v sami mošeji.

Red fort

Hodnik znotraj palače

Okrašena koza

Jama Masjid

Naslednji dan sva obiskala Qutub Minar kompleks zgrajen v 13.st.. Spektakularen stolp Qutub Minar, visok 73 metrov, zgrajen iz marmorja in rdečega peščenjaka v afganistanskem stilu jemlje dih. Poleg stoji ena najstarejših mošej v Indiji. Zanimivo je opazovati izklesane detajle prinešene iz uničenih hindujskih tempeljov, ki so bili uporabljeni med gradnjo. Posebno pozornost si zasluži železni steber iz.4. st., ki izvira iz hindujskega templja v čast Višnuju. V vseh stoletjih ni začel rjaveti, znastveniki pa ne znajo pojasniti tehnike ulitja stebra. Tehnika, ki omogoča antikorozijsko zaščito železa naj bi bila odkrita šele v 19.st.. Znotraj kompleksa se nahaja še nekaj grobnic tedanjih imenitnežev. Oglasila sva se še pri sosedih, Crafts muzeju, ki pa je bolj namenjen tekstilnim navdušencem. Ideja muzeja je dobra, predstavil naj bi umetnostno obrt po posameznik zveznih državah, celo podeželsko arhitekturo. Muzej je v zelo slabem stanju, zunanji del razstave razpada, v notranjosti je pa prašni kaos.

Za zaključek sva se odpravila do Humayunove grobnice, čudovitega zlitja mogulske arhitekture in perzijskega vrta. Grobnico je leta 1569 začela graditi prva Humayunova žena. Obkroža jo obsežen park in par manjših grobnic članov kraljeve dinastije. Kompleks je bil v preteklih letih lepo obnovljen in vreden ogleda. Sprehod po parku nama je predstavljal prijeten pobeg od prašnih in hrupnih ulic.

Qutub Minar

Qutub Minar iz druge strani

Dekoracija na stebrih mošeje

Grobnica Haji Beguma

Humayunuva grobnica

Unikatno zlitje rdečega peščenjaka z belim marmorjem

Vmes sva iskala popoln obrok. Najboljša izbira lokalov se je pokazala v okolici Connaught Place-a, dobre južno-indijske restavracije, kebabi, nekaj bolj nobel lokalov in ogromna izbira slaščičarn. Kot sva opazila so Indijci prav mahnjeni na sladice, sploh sladoled. Tudi misva sva si ga po dolgem času privoščila

Maščoba je osnovna sestavina

Čeprav nama je ostalo še veliko znamenitosti, nekaj dobrih muzejev in restavracij, sva bila sita Delhija. Preveč ljudi, prometa in smoga na enem mestu. Veseliva se novih dogodivščin v Rajastanu.