Iz hribov na obalo: Hoi An & Hue

Iz hribov sva nadaljevala proti obali, natančneje Hoi An. Tokrat se je izkazalo, da je pot ravno tako lepa (če ne še bolj) kot sam cilj. Podrli smo rekord v menjavanju počene gume, natančno 4 minute, in prvič pravočasno prispeli  na cilj. Direktno v Hoi An nisva mogla, pristala sva v bližjem Danangu in nato z lokalnim mestnim avtobusom prevozila še nekaj več kot 20 km do mesta. Ponovno ni šlo brez pregovarjanja okoli cene vozovnice. Kljub temu, da so cene jasno napisane tik ob vratih avtobusa, naju je sprevodnik hotel prepričati, da kupiva karto še za najine nahrbtnike. Ampak ni mu uspelo.

Francoska romantika

Hoi An je starodavno pristaniško mesto, nastalo v času kraljestva Champa, na račun trgovine pa je polno cvetelo tudi med 15. in 19. st. Mesto so poleg domačinom naseljevali Kitajci, Japonci, Nizozemci, Indijci... Zatonu Hoi An-a, sta pripomogla sosednji Danang, z novo eksluzivo nad pomorsko trgovino in mulju, ki se je začel nalagati na rečnem ustju. Reka ni bila več primerna za plovbo velikih ladij in mesto je utonilo v pozabo. 

Čakajoč na lastnika

Kitajski elementi

 

Hoi An je ponovno oživel v 90-ih z odkritjem turizma. Stare, lepo ohranjene trgovske hiše, so danes na spisku UNESCO-ve svetovne dediščine in skoraj vse po vrsti spremenjene v restavracije, bare in trgovine. Počutila sva se, kot da sva vstopila v malo deželo spominkov. Klasika in Claydermnan-ove viže so doneli iz zvočnikov, iz finih restavracij je dišalo po rogljičkih, v izložbah pa ogroooomne količine tekstila. Niti približno ni podobno Vietnamu, ampak bolj kakšnemu francoskemu mestecu. Hoi An je pravo mesto, če si želite po meri obnoviti garderobo. Obvladajo vse, od večernih oblek, zimskih plaščev, do poslovnih kostimov. Trgovin je ogromno, ampak naročila se dejansko šivajo v samo parih velikih delavnicah. Ulice so bile skoraj prazne, mrtva sezona je bila očitna. Na ta račun sva sklenila nekaj ugodnih kupčij, saj se obupani prodajalci niti niso trudili preveč pogajati. Kaj pa znamenitosti? Japonski most, trgovske hiše, kakšen tempelj, lahko si omislite še izlet z ladjico po reki, potem se pa spisek počasi zaključi. 

Japonski most

Buda sprejema Viso

Kdo bo koga?

Po naključju sva na kavici spoznala starejšega čolnarja, ki se nama je skoraj zasmilil s svojo zgodbo o "nesramnih turistih", ki vzamejo njegovo vizitko in se nikoli ne vrnejo, oziroma vzamejo čoln pri sosedu. Pripovedoval nama je o rekordnih poplavah v mestu, ki so kar pogost pojav.  Naju je pa presenetil z ostro kritiko Vietnamcev, rekoč da bolj lažnivega naroda ni za najti. Claydermana in okranclanih mostov nisva dolgo zdržala in sva pobegnila naprej v Hue.

Stari čolnar

Urška med inšpekcijo obleke

Večerni utrinek

Hue je še eno starodavno mesto, prestolnica Nguyen dinastije in tudi nacionalna prestolnica vse do leta 1945. Cesarska palača je glavna mestna znamenitost, prijeten je sprehod ob "Parfumni" reki (hm, le kam se je parfum razdišal), francoskem delu, ogledate si lahko mogočno pagodo ter malce izven mesta še kraljeve grobnice. Med vietnamsko vojno je bil velik del kulturnih spomenikov povsem uničenih, vendar se pridno obnavljajo, sploh palača. Nekako nisva bila preveč navdušena, verjetno posledica že preveč videnega. Vse ostalo v mestu pa, kot drugod po Vietnamu, drvimo z motorčki in skrbimo za čim več biznisa. Prenočišča so spet v turističnem getu, obdana z (dragimi in zanič) restavracijami. Se pa splača naučiti osnovne vietnamske besede. Tete na tržnici vam bodo takoj spustile ceno. 

Hue - rečna panorama

Vhod v palačo

Osrednje dvorišče v palači

Z nočnim avtobusom se odpravljava še bolj severno, v prestolnico Hanoi. Še več mestnega vrveža, juhu.