četrtek, 3. oktober 2013

Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 1. del

Pripoved o Anapurni s sabo nosi odgovor zakaj sva se sploh znašla v Nepalu. Rada imava naravo,  rada premikava spodnje okončine po odmaknjenih poteh, ampak nisva ravno ljubitelja mraza, sploh pa ne zagrizena hribolazca. Polna predsodkov povprečnega zarukanca na začetku najine poti po Aziji na Nepal nisva niti pomislila. Vendar sva srečevala vedno več zanimivih ljudi, ki so ravno prišli iz te himalajske države polni navdušenja nad trekingi, gorami in ljudmi. Odpirale so se nama oči in nekaj mesecev nazaj sva dokončno sklenila, da morava videti Himalajo od blizu. Opis trekinga okoli Anapurne je zvenel mamljivo: ne prevelika zahtevnost, krasni razgledi, kulturna in naravna raznolikost, dobra in poceni namestitev na poti ter možnost, da se na pot odpraviš sam brez vodičev ali nosačev. Res gre po drugi strani za najbolj turistično oblegano ruto, vendar sva računala na mir predsezone. Zaradi gradnje ceste je nastalo več novih "obvozov" prvotne poti, ki pa so ravno tako zanimivi, le (po večini) daljši.

V ozadju najin cilj

Anapurna, gorski masiv sredi Nepala, nosi ime po boginji hrane oz. žetve. Ni si je težko zamisliti, kako sedi na tronu katerega od zasneženih vrhov ter dirigira padavinam, ki napajajo reke Nepala in Indije. Imela sva čast, da sva jo lahko opazovala z varne razdalje kot drobcena popotnika. Naklonila nama je večinoma lepo vreme, le proti koncu se je očitno vmešal nek drugu gorski bog in poskrbel še za malo adrenalina. Kljub temu sva neizmerno vesela, da sva se odpravila na to pot in doživela čudovito izkušnjo. Zaljubila sva se v hribe in Nepal.

Energična Urška

Preden sva se odpravila na pot je bilo potrebno zadostiti birokraciji in primakniti prispevek v državno blagajno. Za vsak treking (vsako ruto posebej) potrebujete t.i. TIMS kartico, s katero se registrirate na kontrolnih točkah in naj bi se zato počutili bolj varne. Še dve leti nazaj je bila brezplačna, danes pa plačate 20 USD, ki gre v žep treking organizaciji. Poleg TIMS-a potrebujete še vstopnico v "Anapurna nacionalni park", za katero gre nadaljnih 20 USD. Oboje lahko urejate le v Kathmanduju ali Pokhari, če izberete kakšen drug treking, pa samo v Kathmanduju. Cene so zelo različne, pogoji ravno tako.

Večdnevna hoja po soteski

Pa pojdimo lepo od začetka. Nekoč je bilo težje, prave ceste ni bilo, potoval si lahko peš ali pa s konjem. Danes je enostavno. Bus iz Pokhare naju je po petih urah vožnje dostavil na tradicionalni štart v Besisahar-ju, na višini 820 m. Lahko bi se zapeljala še dlje, saj cesta pridno napreduje, vendar enkrat se je pač treba postaviti na noge. Ura je bila pozna, zato sva se kar po cesti odpravila do dnevnega cilja v Ngadiju. Cesta je še vedno bolj razdrapan kolovoz kot pa kaj drugega in ni prometna. Poteka ob reki in mimo riževih polj. Še vedno sva v vročem tropskem pasu in se pridno potiva na soncu. V Bhulbuleju prečkava prvi viseči most (zabavna reč) in se po treh urah že znajdeva v Ngadiju. Malce pred vasjo opaziva kitajske tovornjake in skrivnostno gradbišče tunelov na drugi strani reke. Kitajci gradijo hidroelektrarno in pripadajočo infrastrukturo. Vodni viri bodo očitno prvi padli v Nepalu. V Ngadiju se prvič srečava s ponudbo sob, vse po vrsti so v razmajanih barakah s pločevinasto streho. Pripravljena na vse sva se parkirala pri družini z 2 sobama za turiste. Na postelji tanka plast slamnate blazine, kopalnica na vrtu, na drugi strani vrat pa lokalni bar in trgovina. Skromno in zabavno, cena sobe 100 Nrp (1 USD). Ngadi je poln delavcev, ki gradijo elektrarno, vmes pa je še nekaj lokalnih posebnežev z brezzobim nasmehom in majavo hojo. Midva imava za večerjo dhal bat, oni viski. K sreči gredo zgodaj spat, tako kot midva.

Pogled na reko Marysyangdi
Kitajci prihajajo

Zjutraj jo mahneva proti Bahundandi (1310 m). Sprva pot še poteka po cesti, po pol ure pa se že odcepi navzgor. Vroče sonce in strmina naju pripravita do sopihanja. Višje ko sva, več pokrajine se odstira. S templja v Bahundandi občudujeva razgled na rečno dolino, riževe terase in visoke hribe v daljavi. Riževa polja so zelena da skoraj ne gre bolj. Monsun se je komaj končal, voda, hudourniki bruhajo iz okoliških pobočij. Po kamnitih stopnicah se spustiva navzdol, skačeva čez potočke in prečiva manjše vasi. Možnosti za postanek ob okrepčilu je veliko in kar težko je izbrati. Razgled na polja ali slapove, reko ali visoke hribe? Na koncu zmaga gostilnica s pogledom na veličasten slap vasi Shyange. Nadaljujeva proti Jagatu, oddaljenem ca. 1,5 ure hoje. Zdi se malo, vendar sva že utrujena. Najbolj grozna stvar je nahrbtnik, ki je kljub minimalnemu pakiranju še vedno težak okoli 10 kg. Hrbta še nista utrjena, glava tudi ne. Zadnji del poti se spet strmo vzpne in vsak korak je naporen. Kje za vraga je ta vas? Za zadnjim ovinkom seveda. Hitro sva potolažena, ko pokukava v ponujene sobe. Krasota, za 100 Nrp pravi jogiji, čistoča tip top in celo topla voda v kopalnici. Da bi se takšen standard le nadaljeval.

Okolica Bahundande
Vedno višje naju vodi pot
Ko je vode preveč se hodi po ograji
Slap v vasi Shyange

Naslednji dan ubereva taktiko rana ura - hladna ura. Okoli 10. ure postane neznansko vroče in do takrat bi rada čim več prehodila. Plan je bil ambiciozen, 5-6 ur hoje, cilj v Dharapaniju (1900 m). Pa da vidimo kdo bo prej, nemška mularija ali midva. Pot se spet vije ob reki, malo navzdol, pa malo navzgor, prečiva viseče mostove in občudujeva divjo rečno sotesko. Malce pred dolino Tal spet bolj strm vzpon in prehitevanje večje skupine pohodnikov. Zdi se nama, da sva v vrhunski formi, nahrbtnik so že lažji in lahko bi hodila še in še. V Talu se naenkrat odpre široka dolina. Reka je tukaj mirna, s široko prodnato "plažo". Kjer je zemlja se gojijo riž, koruza in raznovrstna zelenjava. Če bi imela več časa, je pravi kraj za ležeren dan na sončku. Po kosilu v Tal-u se preko Karte-ja odpraviva direktno do Dharapanija. Ob reki opaziva in zavohava prvo večje polje konoplje. No, ni ravno polje, zasejala se je sama kjer se je pač dalo. 

Dolina Tal
V polju marihuane
Viseči mostovi so bili adrenalinski
Karavana

Dharapani se zdi daleč. Hoja po kosilu je težavna, počasna in nahrbtnika sta naenkrat dvakrat težja. Dharapani naju še dodatno dotolče. Mrzel, senčen kraj v rečni kotanji, ljudje pa prav neprijazni. Pogledava nekaj sob, vse so zelo uborne in 3x dražje kot do sedaj, kljub temu, da nas je turistov zelo malo. Vodič je omenjal kratek ovinek (30 min) do vasi Odar, ležeče na hribu nad Dharapanijem. Naj bi šlo za slikovito avtentično vas, kjer lahko prenočujete v "homestay-u". Ok, pa poizkusiva srečo. Le da je do te sreče vodilo še neskončno veliko stopnic. Odar je pač toliko višje, na 2195 m. Z zadnjimi močmi sva se privlekla v vas in skoraj onemela. Prišla sva v ozko kamnito naselje, z bivoli in kurami na tlakovanih ulicah, poleni za kurjavo zloženimi po strehah in nasmejanimi starimi mamami s koši na hrbtih. V ozadju terase s koruzo in ajdo. Vauuu, potovanje v času. Domačini nama hitro pomagajo najti prenočišče (nič slabše kot prejšnji dan v Jagatu) in naju usmerijo po vasi. Zjutraj se lahko povzpneva na razgledno točko in se prvič na poti zazreva v pobeljene vrhove, natančneje v Manaslu. Pravo doživetje pride z večerjo. Povabljena sva k domačemu ognjišču gostiteljičine babice. Po leseni lojtri splezava v z zemljo/glino obloženi prostor, kuhinjo in dnevno sobo obenem, s pravim ogenjčkom, staro posodo... Mladenka se loti kuhanja, babica in dedek pa komentirata. Smejimo se in pomenkujemo o najini poti. 

Vas Odar
Dedek in babica

V Odarju se največ preživljajo z živinorejo in poljedelstvom, računajo pa tudi na razvoj turizma. Pozimi je krepko zasnežen in večji del ljudi gre v dolino. Začudila sva se nad prizorom v vasi, ko mladi moški prenašajo in varujejo otroke. Kam so šle vse mlade ženske? Direktnega odgovora nisva dobila. Nekaj se jih je zvečer sicer vrnilo s polj, vseeno pa je skrivnost ostala. So one tiste, ki služijo v dolini? 

Skrbni očka
Najina gostiteljica
Gasilska z mlajšim delom družine

Zvečer se zbere še preostali del družine, mama, brat in sestra, nekaj zijal ter sosed, ki je prišel na kozarček. Jemo fižolov kari, špinačo, krompir, riž in koruzo. Ogenjček prijetno greje in razsvetljuje prostor. Poseben občutek domačnosti in pristnosti. Zaspiva sladko. Žal naslednji dan z razgledom ni bilo nič, saj je bilo jutro oblačno in megleno. Nadaljujeva.


Ni komentarjev:

Objavite komentar