Pravljična Bardia: na tigrovi sledi

Iz zasneženih hribov v džunglo, sva si rekla. Še prej pa iz Pokhare nazaj v Kathmandu (joj, že tretjič) po indijsko vizo, ki se je po skoraj mesecu dni le sestavila. V Nepalu se je ravno pričel glavni hindujski "festival" Dashain, kar pomeni, da si uradniki vzamejo 14 dni dopusta, zdomci se vrnejo domov in se z družinami prepustijo praznovanju. Avtobusi so nabito polni, ljudje nakupujejo zaloge hrane in krasijo domove. Dashain slavi zmago boginje Durga nad demonom Mahishasuro, zmago dobrega nad zlim.

Bardia

Zahajanje sonca ob rečnem bregu

Želela sva si videti drugo stran Nepala, ostanke džungle na jugu ter obiskati katerega od nacionalnih parkov, kjer je mogoče opazovati divje živali. Najbolj znan in obiskan je park Chitwan, dokaj blizu Kathmanduja (le ca. 6 ur). Midva sva hotela stran od turističnih tokov, ki so v tem času vsak dan močnejši in se odločila za Bardio na JZ Nepala. Ko sva želela kupiti bus karto preko katerega od agentov so naju samo čudno gledali in zmajevali z glavo. Turističnega prevoza ni, po karto je treba čim prej direkt na postajo. Ob pogledu na divjo množico ljudi, borečih se za zadnje sedeže pred pričetkom Dashaina, sva se skoraj že obrnila. "Full, full, all buses full!" so se drli prodajalci vozovnic. Na koncu sva karti vseeno našla, zadnja dva sedeža na nočnem busu dva dni kasneje sta bila najina.

Prečkali smo reke...

Ko kobilica pozira

Psihično dobro pripravljena sva se stisnila na prenapolnjen lokalni bus, ki pa mu prostora za čakajoče ob cesti kar ni in ni zmanjkalo. Nekaj fantov je šlo celo na streho. Iz Kathmanduja smo se odpeljali ob 16.30 in čakalo nas je 14 ur bolj ali manj zabavne vožnje. Poskakujoči kot ponavadi po nepalskih luknjah, z obilico postankov za klepet voznika s starimi prijatelji ob poti, šovinističnimi WC pavzami (na povsem odprti planjavi), epileptičnim napadom enega izmed potnikov, otroškimi kakci in bruhanjem. Boleča vožnja s stisnjenimi koleni in zanič muziko, ampak bilo bi lažje, če se ne bi raztegnila na dolgih 16 ur in pol. In ko končno prispemo, ugotoviva, da so naju nateg*. Zadnja postaja je 10 km oddaljena od najinega cilja z imenom Ambassa. Torej še na en mini lokalni bus do Ambasse, kjer naju je k sreči čakal prevoz do hotelčiča, Bardia Jungle Cottages.

Na preži

Bardia je z 968 km2 površine največji in najbolj divji nacionalni park v Nepalu. Mešata se travnata savana in subtropski gozd, prepletena z rekami in potoki. Znotraj parka ni naselbin, poseljen je le njegov rob. V parku domujejo divji sloni, nosorogi (sicer pripeljani iz Chitwana), divjad, bengalski tigri, krokodili, opice, preko 400 različnih vrst ptic in celo rečni delfini. Zaradi učinkovite borbe proti divjemu lovu in same odmaknjenosti parka imajo živali dovolj miru za svoj razvoj. Populacija tigrov (trenutno med 35 in 45) in nosorogov se počasi povečuje. Verjetnost, da vidite tigra je velika in tudi midva sva bila polna upanja. Žal pa si nisva izbrala najboljše sezone, po monsunu je rastje bujno, trava je zelo visoka in živali se zlahka skrijejo. Najboljša meseca sta vroči marec oz. april, ko se park spremeni v puščavo (temperature dosegajo 45C) in je teren bolj pregleden. Če nimate sreče v parku, lahko ob vhodu obiščete zavetišče za krokodile in nosoroga v kazenskem kotu (pred leti je ubil enega od vaščanov), nekaj minut hoje stran pa je še vzrejni center za slone.

Bambiji

Nosorog obožuje chapatije

Odločila sva se za dvodnevni potep po džungli. Začeli smo zgodaj zjutraj in se vrnili pozno popoldan. Pot nas je vodila skozi savansko pokrajino preraslo z visoko travo. Veliko časa smo hodili ob rečnih bregovih, kjer se najde tudi živo blato, ki te lahko potegne vase do pasu. Ob rečnih bregovih je največja možnost, da bi opazili večje živali: tigra in nosoroga, medtem ko bi prišli piti vodo ali se okopali v času opoldanske pripeke. Hoja po divjem terenu je bila naporna, dodatna tečnoba so pijavke, ki jih po monsunu kar mrgoli. Juretu so dvakrat pile kri. Največ časa sva preživela na preži za tigri. Večurno čakanje v goščavi je naporno in zahteva veliko mero potrpljenja. Potrebno je biti neslišen, tako da je vse razen tihega šepeta nezaželjeno. Prvi dan smo po treh urah čakanja ugledali dva nosoroga- mati z mladičem, ki sta se prišla osvežit v reko. Medtem sva se zabavala z fotografiranjem kobilic, ptic, metuljev in kačjih pastirjev. Po vsem tem naju opice in srnjad, ki skaklja naokoli, sploh niso več ganile.

Prečkali smo majave mostove...

Tigrova "tačka"

Nosoroga v toplicah

Naslednji dan sva si vzela zase, saj je bilo vreme neprimerno za foto safari. Odločila sva se, da obiščeva okoliške vasi v katerih živi ljudstvo Tharu. So drugačni od Nepalcev, večinoma kmetje temnejše polti, nad katerimi se severnjaki odkrito zmrdujejo. Še do leta 2000 so bili mnogi izmed njih tlačani veleposestnikov, ki so si v 19. st. prisvojili zemljo z blagoslovom kralja. Etnična skupina Tharu-jev se razteza po večjem delu juga, sega pa tudi v Indijo. Že stoletja živijo od gozdov in kmetijstva, kjer jim je v veliko pomoč lasten razvejan namakalni sistem. Slovijo po svojih (včasih umetelno okrašenih) domovih ometanih z ilovico. Po najini izkušnji so preprosti in sila prijazni ljudje. Otroci so nasmejano zahtevali fotografiranje, starejši pa so bolj sramežljivo koketirali z objektivom. Vzdušje je bilo praznično, postavljali so gugalnice in naju vabili na praznovanje Dasaina. Zvečer sva se pridružila plesnim vajam za mlado in staro. Fantje izkoristijo priliko za par kozarcev žganja (preveč) in zganjanje norčij, med tem ko dekleta bolj pridno sledijo programu. Ples je igra med ženskim in moškim delom med katerim vihra plesalec preoblečen v boginjo. V domačem jeziku pojejo poučne pesmi o naravi, družini in življenju nasploh. Glavni dogodek sledi proti koncu Dashaina in prav žal nama je, da ga bova zamudila.

Ena izmed vasi

Sosedi

Gremo s paše

Nisva nič ulovili a sva vseeno dobre volje

Foto, foto, fotooo

Žurka

Učenje plesnih korakov

Zadnji dan potepa po džungli sva bila še posebej nemirna. Bova tokrat videla tigra? Sveži jutranji sledovi so bili obetavni. Tokrat sva imela družbo novopečene snahe lastnika prenočišča, mladenke doma iz okolice Pokhare, ki se lahko pohvali z lastno trekking agencijo v Kathmanduju. V Bardio se je priženila "skoraj" po moderno, prek interneta. Z možem, sinom BJC lastnika, ki sicer že več kot sedem let živi v Avstraliji, sta se spoznala preko Facebooka in prvič videla v živo tik pred poroko. Le nekaj dni zatem je mož že odletel nazaj v Avstralijo. Nepalska zgodba. Anu čaka, da se tudi ona odpravi "tja dol". Tigra tudi ta dan ni bilo na spregled, spet pa sta se pokazala simpatična nosoroga. Še en lep dan.

Slonji mladič star 7 mesecev

Domača opravila

V Bardii sva se počutila zelo domače, tako v BJC kot med vaščani. Turistov ni veliko, ceste pa so namesto z motoriziranimi vozili polne domačinov na kolesih. Počnete lahko veliko stvari, kot so rafting po okoliških rekah, trekingi po džungli, safari s sloni ali džipi, kolesarjenje ali pa samo lenarjenje na tropskem vrtu s knjigo v roki. V parku bi brez težav ostala teden dni, ampak naju čas priganja in morava naprej. Indija kliče.