Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 3. del

Po ležernem "prostem" dnevu se je stanje Urškinih kolen precej izboljšalo in lahko sva nadaljevala pot. Vseeno sva se raje odločila za lažjo in hitrejšo varianto poti do Brage (tudi Braka), 3-urno  t.i. spodnjo pot. Če  bi se odločila za "zgornjo" pot, bi potrebovala dodatni dan in dovolj moči za dolgo strmino. Energijo bova raje varčevala za prelaz, razglede in zanimive vasi pa sva upala, da bo možnost še nadoknaditi drugje.

Pogled na dolino Manang

Braga (Braka)

Pot iz Spodnjega Pisanga je dokaj položna, pretežno po cesti, na kateri se od časa do časa pojavijo motorčki na poti iz Mananga. Spet sva odpirala usta od čudenja nad hribi okoli naju. Kmalu sva opazila učinke redkejšega zraka, težke noge in grozno žejo. Bila sva že krepko nad 3.000 metri in bila bi medicinski fenomen, če tega ne bi občutila. Kmalu po Pisangu se dolina spremeni, gozd se začne umikati, obdelovalne zemlje je vedno manj. Vstopava v kamnito pokrajino, dolino, na dnu posejano s suho travo na kateri se pasejo konji in govedo. Zdi se kot kakšen filmski prizor prerije iz westernov in samo sneženi vrhovi v ozadju opominjajo, da smo vendarle v Nepalu. V vasi tik pred Brago sva se okrepčala s chapatiji in jakovim sirom. Dobra stvar, sir sicer malo suh, ampak močnega okusa.

Sezonski most 

Polja v okolici Brage

Braga (3.450 m) je stara, napol zapuščena vas umeščena v skalovje peščenjaka. Slovi po svojem 500 let starem budističnem samostanu. Ornamentirana notranjost naj bi bila več kot vredna ogleda, vendar morate najti pravo osebo, ki vas bo spustila notri. Tibetanski vpliv je vseprisoten. Vasica je zelo fotogenična, skrivnostna in v oblačnem  vremenu kar malo strašljiva. V hotelu sva dobilo luštno sobico, tokrat prvič z lastnim WC-jem in spet sva se veselila dneva "pavze". Nekje na 3.500 m je priporočljivo prespati dodatno noč za prvo aklimatizacijo. Okoli Brage so tudi idealne možnosti za dnevne vzpone preko 4.000 m, ki dodatno pomagajo premagovati višinske težave. Generalno pravilo naj bi bilo, max. 500 m razlike med kraji kjer prenočujete (vzpon preko dneva je lahko višji).

Pot na njivo

Večina ljudi se odloči za vzpon do "ledenega jezera" (4.900 m) nad Brago. Zaradi razočaranih poročanj ostalih pohodnikov, da gre bolj za mlako, razgled pa tudi ni kaj prida, sva se odločila, da ga prešpricava. Še vedno sva imela v mislih plan, da zavijeva proti Tilicho jezeru, kjer se prav tako lahko dela postopna aklimatizacija. Izlet vzame 2-3 dni, vendar je najvišje ležeče jezero (4.949 m) na svetu res vredno ogleda. Urškina kolena se s planom niso strinjala in so ponovno grozeče zatekla. Aklimatizacijski dan sva tako preživela s pohajkovanjem okoli Brage in Mananga ter odpisala priprave na Tilicho. Vrhunec dneva je bil prav gotovo jakov curry v Manangu, sicer zelo drag, ampak tako zelo dober. Meso je na poti zelo redko na voljo, zato sva izkoristila priliko za potešitev krvoločnih nagnenj.

Pogled na Anapurno iz Mananga 

Pohodnica

Manang

Drugo noč v Bragi se je začelo, pojavila se je višinska nespečnost. Srce razbija in na trenutke ti zmanjkuje zraka. Po neprespani noči sva se odpravila proti Yak Kharki (4.040 m), današnjemu cilju. Pot je kratka (le 3 ure) in se zlagoma vzpenja. Še zadnjič sva se ozrla na kamnite hiše Mananga in polja. Pred nama je surova kamnita pokrajina, kjer ni več stalnih naselbin, le še hoteli za pohodnike in zavetišča za pastirje ali karavane. Srečujeva črede jakov, karavano mul in prve velike pohodniške skupine. Prelaz Thorong La je vrhunec poti za vsakogar in zdi se da bo gneča tik pod vrhom precej večje kot sva bila navajena do sedaj. K sreči večina oddide na prenočevanje v Ledar, 200 m višje od Kharke, tako da na koncu ostaneva takorekoč sama v hotelu.

Gangapurna se pokaže v vsej lepoti

Nekoč je bil jak

Jaki na paši

Še eno krasno jutro, tokrat v družbi jakov. Glede na to, da se tudi danes premakneva le za 500 m navzgor, se nama nikamor ne mudi. Pot je lahka, vseeno pa redek zrak utruja da je joj. V roku 3 ur sva v Phedi-ju (4.500 m) in spet imava krompir, da večino pohodnikov ostane le na kosilu, noč pa bodo preživeli v "High campu" bližje prelaza. Vreme se menjava iz minute v minuto, od dežja, sonca, do oblakov in ponovnega dežja. Dolgčas popoldneva premagujeva s potapljanjanjem ladjic in kockanjem. Noč je grozno mrzla, zavita sva v spalne vreče, pokrita z odejo in razmišljava, da bi si nataknila še kapo in rokavice. Spet nespečnost.

Pot proti Phedi-ju

Pohodnik

Reševanje vojaka Levi-ja

Lepote vsepovsod

Ostane nama samo še ena noč do D - dneva. Premakneva se se takorekoč za vogal do High camp-a (4.800 m). Vzpon je strm in sopihava kot zdelana konja. Vmes pot popestri še helikopter, ki je prišel po povsem zdelanega Izraelca. Težave z višino je imel že več dni, vendar je trmasto rinil navzgor, namesto da bi šel nižje. Večer prej je priznal poraz in naročil helikopter, ki pa zaradi slabega vremena ni mogel priti isti dan.

High Camp

Razgled s špičke nad High campom

High Camp ima krasen razgled. Tik pred snežno ploho nama je še uspelo zlesti na špičko nad kočo in ovekovečiti pokrajino. Vidijo se Chuluji, prekriti s snegom, ki napaja nešteto rečic. Pokrajina je povsem nezemeljska. Večino dneva vedriva na toplem v koči, ljudje pa se pridno nabirajo. Spet nešteto partij kock, odlična pica z jakovim sirom in litri čaja. Ob 5.30 naslednje jutro je čas za odhod.

Pot proti prelazu

Spanja spet ni, malo zaradi nervoze same, malo pa zaradi višine. K sreči se neprespanost do sedaj čez dan še ni poznala. Ob 3h  zjutraj pokukava skozi okno in se od šoka popolnoma prebudiva. Zunaj veselo sneži. Samo še to nama manjka na najbolj pomembni dan. Imava topla oblačila do nekje 0 -5 stopinj, nimava pa visokih nepremočljivih čevljev. Tolaživa se z mislijo, da se lahko vreme v nekaj urah povsem spremeni. Ob 5-ih zjutraj je situacija le še slabša. Zunaj je že 10 cm snega in še vedno sneži. Prve skupine odrinejo kljub snegu in temi. Kaj sedaj? Greva danes, ne greva danes, počakava na dan? Po posvetu z ostalimi se okoli 6.30 opogumiva, da greva na pot. Čez dan se lahko zgodi, da se bo sneg začel topiti ali pa da sploh ne bo ponehalo in bova ujeta še en dan ali pa celo več. Obe možnosti sta precej slabši, kot hoja po snegu. 

Končno na prelazu!

Druga stran prelaza

Nema zime za Eskime

Polna adrenalina se pridruživa eni od izraelskih skupin. Sneženje ni tako strašna stvar, pot pa je prav grozna. Sneg je moker in dober oprijem je možen le v celem snegu. Presenetljivo dobro nama gre in počasi se posloviva od skupine, ki je kar preveč počasna. Pot ni tako huda, niti strma kot sva pričakovala in na nek poseben način je hoja po snegu lepa. Vidljivost je slaba, povsod belina in skoraj nič ljudi. V 2,5 ure sva na prelazu, na najvišji točki do sedaj v življenju, na 5.416 m! Povsem sva nasmejana, niti mokre noge in leden veter nama ne pokvarijo veselja. Za dodatno veselje poskrbi še čajnica na vrhu, kjer se zasluženo pogrejeva. Vreme se naenkrat spremeni. Sneženje preneha, pojavijo se sončni žarki. Razgled sicer ni tisti "ta pravi", ampak to po vsej poti navzgor sploh ni več pomembno.

Drama na nebu

Glavni del poti čez prelaz je dolgi spust. Brziva kolikor moreva, da ubeživa močnemu soncu in taljenju snega. Pot je spolzka, tako da lahko uživajo vsi sankači (po riti) in smučarji (brez smučk). Je pa zato razgled toliko boljši. Na drugi strani se odpira kamnita pustinja Mustanga in novi pobeljeni vrhovi. Ustaviva in prespiva lahko šele v Muktinathu, po ca. 4 ure hoje navzdol s prelaza. Zadnja tretjina spusta je še posebej strma in kolena malo škrtajo. Vseeno neumorno nadaljujeva. Popoldan prispeva nazaj v turbo civilizacijo. Muktinath (3.800 m) je starodaven romarski kraj, tako za budiste kot hindujce, kjer so prisotni vsi naravni elementi (voda, ogenj, zrak, zemlja). Cesta je polna romarjev na motorčkih in džipih, hotelov je prav tako čez glavo dovolj. Kraj sam ni nič posebnega, ima pa lep razgled na preostale vasi in hribe. Midva sva se predvsem razveselila toplega tuša, tople sobe in dobre hrane. V hotelu sva srečala tudi skupino Čehov, ki se je ravno vrnila iz Zg. Mustanga in bo nadaljevala pot okoli Anapurne v obratni smeri. Svaka čast, vzpon na prelaz iz obratne smeri je res mučno dolg in naporen.

Pogled na dolino Mustang

Vas Jhong

Izbrala sva samo še en dan hoje do Jomsona, kjer se usedeva na bus nazaj do Pokhare. Ceste na drugi strani je precej več, pot pa ni tako slikovita. Najprej sva zavila še do tibetanskih vasi Chongur, Jhong in Jharkot. Okolica in razgledi so tako magični, da sva s pohajkovanjem porabila ves dopoldan. In čakal naju je še Jomson! Namesto daljše poti preko Lubre, sva morala direktno na cesto. Vseeno, čakalo naju je še vsaj 3-4 ure hoje. Domačini so nama priporočili bližnjico, ki se vije strmo nad cesto. Pot proti Jomsonu je kot da hodiš na konec sveta po kamniti puščavi. Občutek je grozen. Za nameček je popoldan začel pihati močan nasprotni veter, ki te ob sunkih lahko tudi podre po tleh. Pot se je vlekla, vlekla in vlekla. Ko sva se na pol poti do Jomsona kočno spustila s hriba proti reki, je bilo samo še slabše. Po dolini je nastal peščeni vihar, tako da sva se morala popolnoma zamaskirati. V Jomson sva se privlekla z zadnjimi močmi in hitro ugotovila, da je do hotelov ob letališču še daleč. Kraj je grozen, neprijazen in drag. Cene hotelov poskočijo na raven Pokhare, hrane pa precej čez. Ob kupovanju bus vozovnice sva ugotovila, da so vsi prevozniki striktno zmenjeni, da turistom zaračunajo 4x ceno, se pravi 15 USD do prve postaje v Beniju (šele tam je veza za Pokharo). Malo sva nergala, ampak  na koncu sva se morala sprijazniti.

Tudi menihi delajo

Notranjost templja v Jharkotu

Vetrovna rečna struga proti Jomsonu

Kamnita puščava

Za konec sva imela najbolj adrenalinski dan do sedaj. Vožnja z avtobusom iz Jomsona je kot vlakec smrti v lunaparku. Traja 7-8 ur za manj kot 100 km. Avtobus je sicer močan, nekaj podobnega kot gozdarski tovornjaki, ampak vseeno je daleč od udobja. Cesta ni cesta, ampak blatna, plazovita, skalnata, ozka pot. Vozi se čez reke in potoke, čez lesene mostičke, kjer te je še peš strah, visoko nad rečnimi soteskami, ipd. Tresla sva se in poskakovala non stop. Za zabavo poskrbijo povsem pijani domačini na zadnjih sedežih, ki jih sprevodnik komaj miri. K sreči imamo dobro muziko in nekaj pavz, da človek pride k sebi. Najbolj delikatna so srečevanja z drugimi vozili. Manevriranje levo, desno, naprej, nazaj, pol potnikov ven, pa spet nazaj na bus. Ko prispemo v Beni, sva srečna, da sva živa. Od Benija do Pokhare še nadaljnih 5 ur, ampak tokrat za samo 2 USD.

Naš prijatelj Eiger (avtobus)

Za konec lahko samo rečeva, da je bilo krasno. Prehodila sva ca. 150 km, se povzpela preko 5.000 m, občudovala neverjetno pokrajino, povsem drug svet, v katerem se ljudje z naravo borijo za preživetje in ne živijo dosti drugače kot v prešnjih stoletjih. Res so tukaj ceste (ki to niso), tukaj so telefoni, ampak to zaenkrat še ni okužilo kulture ljudi. Midva sva zdržala vse tegobice in spet ugotovila, kako malo je potrebno, da srečen ležeš k počitku. Nekaj hrane, nekaj vode in streha nad glavo. Nepal je lep.