Južna obala Šrilanke: Tangalle, Unawatuna in Galle

Najino potovanje se počasi končuje in odkrito morava priznati, da sva postala v zadnjih dnevih ekstremno lena. Glava je vse bolj na stari celini, mišice so utrujene, vsak premik z avtobusom pa muka. Odločila sva se, da zaključni del preživiva na obali, se pretegujeva na soncu in bereva knjige, postaneva ta prava dopustnika. Želela sva si seveda najti hotel na sanjski plaži, kar nama je deloma celo uspelo.

Goyambokka plaža

Najin domek

Iz Elle sva jo s taksijem mahnila direktno v Tangalle, poznano obmorsko letovišče na južni obali. Tangalle je manjše živahno mesto, nič kaj zanimivo za tujega obiskovalca, je pa v njegovi okolici polno res lepih plaž. Izbrala sva si plažo Goyambokka, katere opis je obljubljal relativen mir in mirno morje. Nahaja se nekaj minut vožnje stran iz Tangalle proti Matari. Plažo in prenočišča pred cesto skriva gozdiček, zato jo zlahka zgrešite. Malce sva "šopingirala" po prenočiščih (glavna sezona je mimo) in na koncu res našla super plac (Rocky point), bungalov sredi tropskega vrta z razgledom na morje. Popoln mir, malo ljudi, končno dobra hrana (mnenje o šrilanški kuhinji se nama je malo izboljšalo) in kar 3 različne plaže pred nosom. Popoln morski užitek so skazili le močni valovi, ki te mimogrede vržejo po tleh. Kakšen dan sva se morala plavanju tudi povsem odpovedati. Kljub temu nama ni bilo hudega, ležalniki na vrtu so bili povsem dovolj. Imela sva namen, da se po 4 nočeh prestaviva v naslednje letovišče Mirisso, pa sva po nasvetu enega od gostov to misel hitro opustila. Ob plaži Goyambokka sva ostala 6 blaženih dni.

"Hotelska plaža"

Naravni akvarij

Komaj sva se spet spravila na pot, da se malce približava Colombu, od koder se vračava domov. Mirisso sva preskočila in si ob vožnji mimo nje po obalni cesti vsa zadovoljna čestitala za odločitev, da sva raje ostala dlje v Tangalli. Plaža v Mirissi se napol drži glavne ceste in je bolj surfersko - zabavljaško usmerjena. Prenočišča so stišana ob drugo stran ceste nekje pod hrib. Midva sva imela plan, da se zabarikadirava v Unawatuni nedaleč stran. Vedela sva, da bo tam še 3x slabše, zato sva si rezervirala nobel hotel z bazenom (malo razkoša za konec). No, hotel na koncu ni bil tako nobel, je pa bazen prišel zelo prav. Unawatuna je milo rečeno grozna. Glavna plaža je zasvinjana, prepolna lokalčkov, ki svoje mize porinejo tudi v vodo če je treba. Gre za primer (pre)divje gradnje, ki je obalni pas spremenila v linijo betonskih monstrumov z napisom "Hotel", "Rooms", "Bar", ipd. Namesto, da bi jih tsunami spametoval, se je situacija še poslabšala, še več objektov se je postavilo točno na robu vode. Po plaži se afnajo domači frajerji, univerzalna azijska kopija Boba Marleya, z dolgimi dredi in majico svojega vzornika ter skušajo osvajati ali opehariti tuje turistke. Turistična slika je precej pisana: veliko je Rusov, potem so tukaj danski in nizozemski upokojenci, pa kitajske paketne grupe, zgubljena ameriška mladina ter kakšen začuden popotnik. Izbira hrane porazna, cene pa ohoho. Večino časa sva preživela v hotelskem zavetju in si želela čim prej stran.

Unawatuna

Šrilanški "galebi"

Tudi psom je dolgčas

Na hotelskem vru

Ker se nama je Unawatuna tako zamerila, sva šla za eno noč spati še v Galle, staro mestno trdnjavo, ki je oddaljena le 10 min vožnje. Novi del mesta se rezteza daleč naokoli trdnjave in nosi 4. mesto na lestvici največjih šrilanških mest. Galle ima bogato zgodovino kot eno najbolj pomembnih pristanišč v regiji. Z začimbami se je trgovalo že v antičnih časih. Potovale so proti Mediteranu, Kitajski, Indiji, malezijskemu polotoku... V 14. st. so mesto na silo kolonizirali Portugalci, 150 let kasneje so ga prevzeli Nizozemci, nato pa je konec 18. st. padel v roke Britancem. Največji pečat so pustili Nizozemci, ki so se lotili gradnje utrjenega zidu okoli mesta, tako da je nastala resna trdnjava.

Svetilnik na obzidju Galle-ja

Nizozemski reformatorji so pustili trajne sledi

Ribiči med počitkom

Danes je stari del mesta povsem predan turizmu. Mešanica starih zgradb v portugalskem stilu, nizozemskih cerkva in vojaških stavb ter mogočnega obzidja z odličnim razgledom je odlična vaba za turiste, ki hrepenijo po koščku "dobre stare Evrope". Obenem jim je ponujena dobro možnost za zapravljanje v predragih restavracijah, draguljarnah in butikih. Mestece je sicer luškano, majhno (počasi sva ga prehodila v 2 urah), idealno za kofetkanje na eni od teras, po drugi strani pa deluje kot kak umetni turistični rezervat. Ulice se zvečer spraznijo, v finih lokalčkih pa ti skušajo prodati "real italian pasta" za 10 USD. Raje sva šla na večerjo v improvizirano restavracijo ene od domačih družin (Lucky Fort) in si privoščila enega zadnjih  "rice & curry" obrokov. Preizkusila sva kar 10 različnih curryev in si na koncu zadovoljno oblizovala prste.

Mladoporočenca s pričo

Kriket igrišče

Obujanje kolonizatorskega duha

Za večerjo bo hobotnica v solati

Iz Galleja se vračava v Colombo, kjer se bova skušala sestaviti za let domov. Leto je naokoli. Zaključni odstavek sledi kasneje, ko bo se bo grenkoba zaključka umaknila vsem čudovitim občutkom, ki sva jih doživela na najinem potovanju.