V hribovskem svetu Šrilanke: Adam's Peak, Horton's Plain in Ella

Iz Kandya sva se odpravila proti vasici Dalhousie, izhodišču za naskok na Adam's Peak. Četrta najvišja gora na Šrilanki, visoka 2243 m, je zaradi svoje posebne oblike že od nekdaj vznemirjala domišljijo. Romarji ga obiskujejo že tisoč let. Muslimani in kristjani verjamejo, da je na vrh sestopil sam Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Budisti verjamejo, da je Buda tukaj pustil odtis svoje noge, Hindujci stopinjo pripisujejo Šivi. Naj verjamejo kar hočejo, midva sva tam predvsem zaradi razgleda.

Adam's Peak od daleč

Assistant's manager bungalow

Strme stopnice

Nastanila sva se v hotelčku sredi zelene oaze v Dalhouziju. Prvi popoldan sva se sprehodila med neskončno zelenimi nasadi čajev, ki so vseprisotni v gorskem območju Šrilanke. Žal je ostalo zelo malo prostora za primarni gozd. Na vrh Adam's Peak se je treba odpraviti zelo zgodaj (ob 2h ali 3h zjutraj), malce zaradi lovljenja sončnega vzhoda, malce pa tudi zaradi gneče domačih romarjev. Med vikendi in prazniki vas poka po šivih od množice ljudi. Ne računajte na to, da boste lahko šli zgodaj spat. Vsak večer se iz zvočnikov oglasi »domača« radijska postaja, ki deli religiozne napotke in vrti hindu-budistično glasbeno mešanico do 22h. Midva sva se zbudila šele ob štirih zjutraj in se počasi odpravila proti najinemu cilju. Pot do vrha je v celoti osvetljena, vodi preko 5000 stopnic in mimo neštetih stojnic s ponudbo plastične kičarije (najbolj bizarni so veliki plakati bodybilderjev) ter pijač. Zadnje pol ure se stopnice začnejo strmo vzpenjati in največ prispevajo k ca. 1000 m razlike v n.m. od izhodišča. Nisva imela sreče z vremenom. Prvi pohodniki so se že vračali z vrha in nama s težkim glasom povedali, da nisva nič zamudila. Vrh je bil ovit v gosto meglo, zato sva se tik pod vrhom odločila, da si privoščiva daljši čajček in počakava na sonce. Sonce se je po osmi uri res pokazalo in nama dalo elana za zadnji del vzpona. Navdušenci nad sončnim vzhodom so se medtem po večurnem čakanju premraženi vračali v dolino. 

Izgubljen v čaju

Jutranji dremež

Razgled z vrha

Mladi menihi

Jezero in čaj

Na vrhu dominira budistični tempelj in debeli menihi, ki se najbrž bolj poredkoma odpravijo v dolino. Sončila sva se več ur in opazovala čudovit razgled ter čakala, ali se bo povsem zjasnilo. Meglica se tisti dopoldan ni pustila soncu. Ob povratku sva takoj pod vrhom padla nazaj v meglo in močan veter. Do vratu zapeta sva lovila ravnotežje pri spuščanju po ozkih stopnicah. Pogled navzdol je naravnost grozljiv. Preostanek dneva sva preživela v nadomeščanju spanja in posedanju na terasi. Če ne bi bilo toliko trgovske romarske navlake in vsakodnevnega teroriziranja iz zvočnikov, bi v prijetni vasici z veseljem ostala še kak dan več.

Pozerka

Neprijazno vreme med spustom

Naslednji postanek na poti je bila Nuwara Eliya, mestece, ki še danes neguje spomin na britanske kolonialne čase s konjskimi dirkami, golfom in angleško travico. Usedla sva se na vlak in uživala v razgledu na plantaže čaja, ki so brzele mimo. Eliya je zelo turistična, prepolna starih in novih belih vil v kolonialnem stilu. Spet je v bližini umetno jezero, nekaj je pa tudi razgleda na okoliške hribčke. Kaj posebnega v mestu ne morete početi, spet je tukaj velika težava, kje najti hotel za normalno ceno in pristno šrilanško hrano. Zakaj sva potem sploh rinila v mesto? Zaradi Hortonove planjave (Horton's plain) in tamkajšnjega nacionalnega parka. Najela sva džip z vodičem ter se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na pot. Vreme je kazalo, da bova tokrat nagrajena  soncem in jasnim nebom. Planjava je oddaljena ca. 1 uro idilične vožnje preko plantaž zelenjave, mimo vetrnic in pašnikov s pravimi nizozemskimi kravami. Na prvi pogled se zdi, da nismo več na Šrilanki.

Obiralke čaja

Vozi nas vlak v daljave...

Britanski šarm Nuware Eliye

Na vhodu v park vam mastno zaračunajo vstopnino (15 USD/os. + davki), nato pa se lahko odpravite na 9 km krožno peš pot. Pot z dobrim vodičem se vsekakor splača, saj sva izvedela veliko o flori in favni v parku. Množica ptic, srnjad, gigantske veverice, opice, kuščarji, kače, pa tudi leopardi se potepajo po parku. Manjkajo le sloni, ki so jih Britanci povsem iztrebili. Rekorder med njimi jih je pobil preko 1400, za kazen pa ga je zato ubila strela in za nameček kasneje še raztreščila njegov nagrobnik. Najbolj popularen del parka je razgledna točka imenovana World's End, rob previsne stene, od koder je krasen razgled. Ograje ni, zato je potrebna velika mera previdnosti. Vodič nama je povedal, da so nesreče pogoste, zadnja žrtev pa je bil avstralski fotograf, ki se pod težo vseh fotoaparatov prekucnil čez rob. Pot nato vodi skozi gozd, preko travnikov, močvirnatih predelov in mimo slapov. Lušten sprehod, sploh ob lepem vremenu.

World's End

Sprehod po planjavi

Potoček

Lepotica

Zeleni pašniki

Okolica Utrehta?

Dve noči v Nuwari Eliyi sta bili več kot dovolj, čakal naju je še hribovski zaključek v Elli. Spet sva se usedla na vlak, ki je najbolj udobna in slikovita možnost potovanja po hribih. Ella je drobna vasica, danes pravzaprav cesta, ob kateri so posejani hotelčki, restavracije in masažni saloni. Kot da bi vsakdo na svojem dvorišču zgradil vsaj en objekt za turiste, pa čeprav je sprva nameraval urediti le kurnik. Pravi kraj za naju sva našla malce izven »središča«, hiško stisnjeno v hrib s čudovitim razgledom na slap, mali »Adam's peak« in Ella Rock. Vse našteto so glavne znamenitosti kraja in razlog, zakaj je Ella tako priljubljena med pohodniškimi navdušencimi. Za dober razgled je spet treba zgodaj vstati, ampak midva sva že tradicionalno prelena za sončni vzhod. Zadovoljila sva se z dobro knjigo v roki in lepim razgledom, najine noge so se razveselile počitka.

Najin domek z razgledom v Elli

Sončni vzhod v Elli

Počasi nadaljujeva proti morju.