V Laos! Luang Nam Tha

Pred vstopom v Laos sva imela velike učke polne pričakovanja. Obmejno mestece na Tajskem, Chiang Kong, se je sicer izkazalo za prijeten postanek ob Mekongu, vendar sva morala preko. Poizkusila sva se zriniti na prvo jutranjo rundo za prestop meje in nekako nama je uspelo. Aaahhh, takoj čez mejo bolj sproščeno vzdušje, malo priokusa ciganarije (sva jo na Tajskem takooo pogrešala) in prva župica je že padla. Potem pa z busom na sever, v Luang Nam Tha. Vožnja do tja dih jemajoča, tako glede razgledov, kot adrenalina. Vijuga za vijugo, poseljena vas pa nekje ena na uro. Skupni čas vožnje štiri ure. 

Pokrajina na severu Laosa

Hribčki in doline

Tržnica v Luang Nam Tha

Še en pogled s tržnice: slavne laoške solatke

Laos v primerjavi s Tajsko je kot mali preskok nazaj v času. Ampak paše. Manj ljudi, več divjine, manj prometa. Luang Nam Tha naj bi bilo zavarovano območje v smislu nacionalnega parka z obilico možnosti za pohode in raziskovanje narave (kajaking, kolesarjenje...). Več kot idealno za začetek potepa po Laosu. Prvi dan sva izkoristila za kolesarjenje. Mestece je na ravninskem delu z obilico zanimivosti v okolici (plemenske vasi, slapovi, riževa polja in templji). Nadaljevala sva z 2-dnevnim trekingom skozi džunglo, ki je vključeval tudi postanek in spanje v vasi plemena Khmu. Hja, na trekingu sva se dobro spotila, videla nekaj džungle, ampak naš vodič je bil pa vesolje zase. »Bird« in »bamboo« sta bili njegovi najbolj pogosti besedi, v vasi pa je hitro izginil v lokalni masažni salon. Vas smo spoznali s pomočjo otrok, ki bi se v nedogled igrali skakanje s kolebnico ali pa podajali žogo. Za jedačo pa je bilo več kot dobro, predvsem pa obilno poskrbljeno. Ratan juhica z bananininm cvetom skuhana v bambusu sredi džungle si zasluži čisto petko. Bila je zanimiva izkušnja, ampak našega nevidnega vodiča smo morali zatožit, ker nam je vsem malo kravžljal živčke na poti nazaj. Pritožili smo se na agenciji in s pomočjo argumentirane debate  iztržili vračilo 25% vrednosti aranžmaja. Pri 40 EUR na osebo, ki jih plačaš za tak špas, bi pa res moralo vse štimat. Je pa potrebno delati z Azjici v rokavicah, zelo mirno, saj je »loss of face« nekaj najhujšega na njihovi vrednostni lestvici (posledice znajo biti zelo nepredvidljive). 

Dekleti plemena Khmu

Pohod po džungli

Pojedina v naravi, juha skuhana v bambusu

Vaška šola

Še vedno švicamo

Naslednji dan sva najela skuter in se odpravila na pot proti kitajski meji oz. mestecu Muang Sing, oddaljenem od Nam Tha-ja 58 km. Sama cesta je zelo slikovita, saj poteka skozi nacionalni park in se vseskozi dotika rek ali potokov. Najine ritke so kar hitro ugotovile, da v Laosu ni heca. Ceste so občutno slabše kot na Tajskem, polne lukenj in z makadamskimi presledki. Potrebna je obilica previdnosti, saj znajo biti določeni odseki prav zahrbtni. Jure se je potrdil kot motorist (malo pihamo na dušo) in ostala sva brez praske. Sam cilj Muang Sing ni omembe vreden, saj je le razpotegnjena vas sredi riževih polj, ki služi kot nekakšna vzajemna Kitajsko-Laoška kmetijsko trgovska cona. Kitajski vpliv je vseprisoten. Večina napisov je najprej v kitajskih pismenkah, šele nato v laoščini. Da o izsekanih gozdovih niti ne govorimo. Goloseki so strašni, tudi na zaščitenem območju, ves les pa gre direktno  čez mejo. Laos definitivno pada na izpitu iz varovanja okolja, posledice pa bodo daljnosežne za lokalno prebivalstvo.

Utrinki s poti v Muang Sing

Utrinek nr. 2

Že prvi pogled na podeželje razkrije, da Laosu ni z rožicami postlano. Hiše so večinoma še vedno iz bambusa, na kolih, v vasi je ena pipa s tekočo vodo (ah, pa saj imajo potok), otroci pa napol nagi skačejo okoli. Po vaseh sva imela velikokrat občutek, da sploh ne hodijo v šolo. Starši se v veliki meri ukvarjajo s kmetijstvom ali pa nabirajo rastlinje za izdelavo metel. Rastlinje nabirajo po strmih gozdnih pobočjih, sušijo ob cesti, nakar je potrebno še krepko iztolči semena. Ena kila tega materiala se prodaja kitajskim trgovcem za 1000 kip-ov (0,1 EUR). Življenje ni lahko! Turisti so še najbolj enostaven vir zaslužka. Vseeno morava omeniti, da v Laosu ni agresivne prodaje ali pretiravanja v cenah kot  na Tajskem. 

Glavni na vasi

Vaška idila

Vsak dan je kot ponedeljek, bodoče metle na rami

Laos se za zdaj zdi kot destinacija po najini meri in se že veseliva poti naprej. Naslednja postaja Nong Khiaw.

Zbrani tajski vtisi

S Tajsko sva za nekaj časa zaključila in vesela sva, da je tako. Drug drugega sva vneto spraševala "Kaj si sploh misliš o Tajski?", pa sva morala obadva kar malo pomislit. Dejstvo je, da sva "nedolžno" Tajsko zamudila za 15-20 let. Kaj češ, nisva ta pravi letnik za to. Tajska je fejst turistična takorekoč do zadnjega kotička, ponekod že skoraj spremenjena v lunapark. Pa da ne bo pomote, da so "zahodnjaki" ta glavni turisti. Figo, to so z velikim naskokom kar Kitajci, sledijo ostali JV Azijci (Korejci, Malezijci...), belčki smo pa nekje za njimi. Kitajci tudi ogromno zapravijo, tako da se Tajci po novem pridno učijo kitajsko. Podoben trend se v nekaj letih obeta tudi vsem ostalim sosednjim državam. Investicije s kitajske strani so izredno močne.

Naj se sveti

Lahko rečeva, da sva obdelala osrednjo in severno Tajsko, za ostale predele pa bo prilika drugič. Severnjaki so še relativno prijazni, med tem ko pa je Bangok in okolica en sam podganji boj za zaslužek. Se pa potrudijo, da te "nategnejo" z nasmeškom, to jim je pa treba priznati. Je še zmeraj poceni, sploh hrana in nastanitev, ni pa več pristnosti ali iskrenosti. Sicer, pa kaj to sploh je? Tajci si tudi želijo postati "veliki", podobni zvezdnikom TV-limonad in videospotov. Nov roza Honda skuter je glavni hit pri mladini, za malo večje pa ogromni Toyota pick-up. Aja, malih avtov skoraj ni, čeprava so cene goriva zelo blizu našim. Ko sva malo povprašala, zakaj za vraga samo veliki avti, jasno, vladne subvencije, oziroma nekaj v smislu, da ti vrnejo del kredita. Socialne varnosti, ki bi jo zagotavljala država skoraj ni, tako da je vloga družine v tem smislu izredno pomembna. Pa večina mladine si blazno želi delati za kitajska podjetja, ker ta precej bolje plačujejo.

Obljubljena dežela za karaoke

Arkadna resničnost

Najbolje sva se počutila v manjših oz. bolj odročnih krajih, Sukhotai, Soppong, tudi vmesna postaja Phitsanulok ali pa zadnje obmejno mesto Chiang Khong. Mestne džungle ali pa shopping postaje niso za naju. Uživala pa sva v hrani, ki je res raznovrstna in zelo dobra. Več o tem pa drugič :).

Tajska klasika

• Urškini tajski dosežki: začela je piti pivo (ostalega alkiča ni oz. je predrag) in poskuša voziti skuter.
• Juretovi tajski dosežki: pridno trenira vsak dan in je skoraj postal vegetarijanec.
• Stopnja zrelaksiranosti po treh tednih: 95%
• Budget plan: dosežen, 20 eur porabe na osebo na dan brez odrekanja (vključno s tečajem, turo po parku in spominki)
• Stopnja zdolgočasenosti: 0% (še za branje in blog skoraj ni časa!)
• Kondicija: iz dneva v dan boljša.

Z optimizmom zazrta v Laos in pot naprej. Zdaj bomo morali reči "sabba-dii"!

Potep po skrajnem severu Tajske

Želja po pobegu iz mesta je bila ponovno velika, najino pot sva zato iz Chiang Mai-ja nadaljevala severozahodno proti meji z Burmo. Cilj je bilo podočje okoli Pang Maph-e oz. Sopponga, kjer naj bi bilo mogoče obiskati čudovite jame, videti vasi hribovskih plemen (Lisu, Karen in Lahu), narediti kakšen pohod ali spust s čolnom.

Skoraj celotno obmejno območje severne Tajske slovi po obsežni pridelavi in trgovini z opijem/heroinom v ne tako daljni preteklosti. Za pridelavo so politične oz. vojaške sile, predvsem pobegla kitajska cesarska vojska po revoluciji, izkoristila hribovska plemena, ki so za mali denar skrbela za makova polja. Velik del krivde nosijo tudi zahodne sile, predvsem ZDA, ki so sklenile dogovor s paravojaškimi enotami in kovale dobiček iz trgovine s heroinom. Danes se je tovrstni biznis preselil malo bolj na zahod (recimo mu kar Afganistan) in je situacija drugačna. Plemena so postala turistično blago in (ponovno) za majhen denar nastopajo v človeškem ZOO-ju. Večino kulturne dediščine se je izgubilo, nadomestili so jo mobilniki, nogometni dresi in skuterji. Ostanek heroinske pridelave še zmeraj privlači nekatere turiste-odvisnike.

Pa da se dotaknemo še dejanske poti. Prva vmesna postaja je bil Pai, nekdanja popularna hipi vas, danes pa turbo turistični market. Daljši obisk odsvetujeva, razen če si želite družbe nemških Neckermann upokojenk ali ameriške izgubljene mularije. Hitro sva se premaknila v Soppong oz. v vas 8 km stran, Ban Tham. Obiskala sva tamkajšnjo najbolj poznano jamo Tham Lod in naredila pohod po okoliških hribčkih. Po dveh nočeh sva ponovno bežala pred ameriško mularijo (mater, povsod jih je polno).

Pai am Nacht

Cave Lodge, najina rezidenca v Ban Tham-u

Tham Lod - vhod v jamo

Jamski detajl

Jure jamar

Guided by the light

Izhod iz jame

Vleka dveh težkih farangov (tujcev)

Razgled na hribčke

Pobiranje polžev

Namenila sva se proti Chiang Rai-ju, žal pa se nisva mogla izogniti vračanju preko Chiang Mai-ja. Javni prevoz po slikoviti hribovski cesti ponuja poskakujočo vožnjo na lokalnem busu ali pa kombi prevoze. Slednje sva zamudila, tako da sva se zabavala po lokalno. V  Chiang Mai-ju pa spet ujela nedeljsko tržnico...njami!

Chiang Rai je tudi eno od severnih središč, predvsem v trgovskem smislu, primeren pa je tudi kot treking baza za severo-vzhodne hribe. Je relativno majhno mesto, v katerem po pravici povedano ni kaj posebnega za videti. No, na večerni tržnici sva imela srečo in naletela na show domačih lady - boyev. Prepevali so zahodne in kitajske uspešnice ter tako pihali na dušo največji množici turistov - Kitajcem namreč.

Chang Rai

We are the dancing queens....

Poziranje

Njen alt-sopran je bil navdušujoč

Naslednja postaja je bil Golden Triangle (tromeja Tajske, Burme in Laosa) z ravno tako slavno zgodovino trgovine in tihotapstva opijevih derivatov. Nastanila sva se v zaspani vasi ob reki Mekong - Chiang Saen. Zaradi ravnice idealna lokacija za kolesarjenje, polna ostankov templjev (poln kufer jih že mava) in z lepo urejenim nabrežjem Mekonga, ki se zvečer spremeni v romantično restavracijo na prostem. Z motorjem sva se odpravila še do obmejnega mesta z Burmo - Mae Sai in do "uradne" tajske lokacije zlatega trikotnika, ki ga tvorita reki Ruak in Mekong. Znamenitost je turistični nateg kamor avtobusi dnevno dovažajo množice turistov. Stojnice, ladjice, ipd. Celotno regijo severne Tajske je najbolje raziskovati na motorju, s katerim je dostop do še tako odmaknjenih vasi lahek in enostaven. Najem motorja je mogoč v skoraj vseh večjih krajih.

Golden Triangle, levo reka Ruak, desno Mekong

Bizarni Buda

Prvi poskusi Urške na skuterju

Od Tajske se počasi poslavljava in se že veseliva dogodivščin v sosednji državi, Laosu.

Chiang Mai

Postanek v središču severa Tajske, Chiang Mai-u, je za popotnike obvezen! Kratek in jedrnat opis se glasi: živahno kulturno, univerzitetno in poslovno središče, umeščeno na ravnico med hribi. Samo mesto ima okoli stoosemdeset tisoč prebivalcev, skupaj z zaledjem pa cel milijon. Zraven je treba prišteti še kak milijon in pol turistov letno. Več kot dovolj za gnečo na cestah in ulicah.

Zdi se, da se tudi na Tajskem ponavlja zgodba o pridnem razvitem severu in lenem neurejenem jugu. Vsaj na prvi pogled je tako, pa tudi mnenje domačinov CM-ja to potrjuje. Chiang Mai z okolico je popedenčkan, lepo oblečen, okrašen z rožicami, poln novogradenj in brez globokih cestnih lukenj. Ljudje prijazni in vračajo nasmehe.

Mesto je razdeljevno na dva dela, staro zgodovinsko središče, ki ga obkrožata obzidje in rečni kanal, ter novi del, ki se širi izven obzidja. Turisti so zopet varno spravljeni v stari del mesta, kjer mrgoli barov, restavracij in agencij, ki prodajajo aktivnosti v okolici (trekingi, rafting, ipd.).

Imela sva to srečo, da sva prispela v nedeljo, na zadnji dan t.i. "Festivala rož", pa še nedeljsko tržnico sva ujela. Osrednji prostor festivala je držala v rokah lokalna mladež, ki pridno trenira karaoke in plesne korake. Opis: zabavno. Nedeljska tržnica je bila zanimivo dopolnilo, kar pomeni obilica stojnic s hrano, kičem, gorami tekstila in plastike. Zapodila sva se seveda na stojnice s hrano, kjer naju je navdušila indijska kuhinja, pohvalo pa si zaslužijo tudi tajske zeliščne klobase.

Najstnice v akciji

Izvrstne zeliščne klobase

Instant masažna nirvana

Lepota na stojnicah

Plastike ne manjka

Mesto sva prehodila po dolgem in po čez, udeležila pa sva se tudi enodnevnega kuharskega tečaja na farmi izven mesta. Tajsko kuhinjo vsekakor lahko povežemo z rekom "lenoba je gonilo napredka", saj je večina jedi mogoče pripraviti v nekaj minutah na zelo preprost način. Za odličen in bogat okus pa poskrbi paleta zelišč z domačega vrta. Na tajski klimi rastejo res krasne zadevščine, ogromno vrst čilijev, limete, ginseng, galangal, limonska trava... Tečaj je bil poučen in zabaven, tako, da bova menije prav gotovo z veseljem prekticirala tudi doma.

Jure v akciji

Urška v akciji

Chang Mai specialiteta - Khaw Soi

Bolj kot znamenitosti, CM prepriča s svojo atmosfero, zaradi katere je v mestu vredno ostati več dni. Midva sva preživela luštne štiri dni, sedaj pa se odpravljava v hribe proti meji z Burmo. O tem pa več naslednjič.

Bojmo se časov, ko jih bodo zamenjali avtomobili

Romantika v parku

Tajska deklica

Sprehod ob kanalu

Imela sva čast, da sva prisostvovala 1. rojstnemu dnevu Trine iz MB

Sukhotai

Iz parka Khao Yai sva imela plan, da se obrneva ponovno proti severu, natančneje proti mestu Sukhotai, še eni od nekdanjih prestolnic Tajske. Upala sva na direktno avtobusno povezavo, vendar sva na koncu morala pristati na vračanje z vlakom do Ayutthaye in potem naprej do Phitsanulok-a, kjer bi lahko dobila bus do Sukhotai-a. Tajske železnice naju tudi tokrat niso presenetile s točnostjo. Vlaki so sicer relativno udobni, zamude pa so precejšnje, tako da se je najina pot iz predvidenih petih ur podaljšala na skoraj deset ur. Phitsanulok je bil tako končna dnevna postaja. Mesto sicer ni ravno turistično, se je pa izkazalo s kulinarično ponudbo (njami night market) in prijaznimi nevsiljivimi ljudmi. No, imajo precej pomembno budistično svetišče z edinstvenim kipom bude (to trdi skoraj vsako mesto na Tajskem) in edinstvenim sejmom okoli njega. Ja, vera je povsod biznis.

Udobje na vlaku

Riž, riž in še riž

Zlati lističi za zlate želje

Buda, kupi mi avto ali pa vsaj skuter

Po nočitvi v Phitsanulok-u naju je čakala pot v Sukhotai, k sreči prijetno kratka. Sukhotai je prijetno mestece, v katerem bi se dalo ostati dalj časa. Cene hrane in namestitve so bile najnižje do sedaj (8 EUR za sobo na noč in 0,5 EUR za obrok na nočni tržnici), ljudje pa dostopni in prijazni. Končno sva se pravilno naučila nekaj uporabnih tajskih besed.

Sukhotai se deli na novo in staro mesto, v slednjem je tudi veliki zgodovinski park - kompleks ostankov starega kraljestva. Park se razprostira na nekaj kvadratnh kilometrih in je idealen za odkrivanje s kolesom. Ker sva v fazi nabiranja kondicije (čisto po slovensko), sva se parka lotila peš. Malo so naju sicer čudno gledali, ampak nama je bilo luštno. Zahodni del parka zavije že malo na podeželje, prav med njive in kolibe, tako da je bila izkušnja še toliko boljša.

Sukhotai veduta

Pa ne spet v šolo!

Urška vs Buda

Romantika v parku (še sonce manjka)

Detajl

Wat Mahathat - osrednji del kompleksa

Zasluženi Chang (pivo) po napornem dnevu

Polna dobre energije in pričakovanja zaradi pozitivnih pričevanj popotnikov, se odpravljava naprej proti severu v Chang Mai.