Hanoi

V središče Hanoja sva upadla v zgodnjih jutranjih urah. Bus nas je odložil sredi ceste "nekje" blizu starega dela, ampak še zmeraj 6 km stran. Menda drugače ne gre,  pa tudi taksisti morajo kaj zaslužit. Prvo res fino dobrodošlico je doživel Urškin nahrbtnik, ki se je skotalil iz prtljažnika ves umazan in smrdeč po ribah. Drugo dobrodošlico nama je pripravil taksist. Klasična nategancija, sfriziran taksimeter, ki se vrti kot za stavo. Seveda sva po minuti opazila in zahtevala, da se števec pravilno nastavi. Začela se je žolčna debata, ustavili smo se vsakih 200 m, greva ven ali gremo naprej. Taksist pride na plano s fiksno ceno 15 USD za 6 km vožnje (1 km je po ceniku 0,5 USD), midva pa kontra, dava mu 4-5 USD in basta. Kljub njegovemu agresivnemu dretju n mahanju z rokami, smo le prispeli v pravo ulico, Jure si je zapisal registrsko, Urška pa je odštela 5 USD. Seveda je bilo nerganje in pljuvanje po tleh, ampak vsi, ki boste kdaj na istem, ne se dat!

Zahodno jezero

V hotelu sva si res globoko oddahnila. Se je torej "hudi" Vietnam šele začel? Hanoj bo že povedal svoje, sva si rekla. Glavno mesto je glavno mesto, tako da so cene prenočišč v povprečju višje kot drugod. Spet se je nizka sezona izkazala za plus, ker so ponudniki dovzetni za "hendlanje". Malo sva se šla nobleso in si za 18 USD privoščila po evropsko tip top poštimano sobo zraven katedrale.

Tran Qouoc pagoda na zahodnem jezeru

Prvi asociaciji na mesto za naju: motorčki (ja, spet) in jezerca. Jezer(c) je vsaj 5, njhovi bregovi z bližnjo okolico pa ponavadi prostor za rekreacijo, lenarjenje in druženje. Zgodaj zjutraj in zvečer je čas za telovadbo, starejši plešejo, obnavljajo nekdanji vojaški trening ali pa samo hodijo vzvratno in mahajo z rokami  (še zdaj ne veva kje je finta te vaje). Mlajši igrajo badminton, tečejo in dvigajo uteži. Še kak tempelj se najde sredi jezerc, tako da je poskrbljeno tudi za duha. T.i. stari del mesta je ena sama velika trgovina, pomešana z bari, restavracijami in hoteli, med katerimi non stop švigajo skuterji. Najde se vse, od H&M cunj direktno iz tovarne, do umetnih rož in elektro materiala. Zaradi neznosnega prometa sprehajanje naokoli ali brskanje po stojnicah ne daje nobenega pravega užitka. Motoristi ne poznajo milosti, ne prometnih pravil in parkirajo kjer se jim zdi, če je potrebno tudi sredi trgovine. Je pa stari del mesta pravi kraj za opazovanje ljudi ob kozarcu točenega piva in grizljanju arašidov.

"No buy no photo"

Vietnamci imajo radi rože

Stari kvart ponoči

Da bi se malo umaknila pred prometom, sva šla na zgodovinsko turo in najprej obiskala tempelj literature. Tempelj, posvečen Konfuciju, je bil zgrajen v 11. stoletju. Kmalu po izgradnji se je znotraj templja ustanovila prva univerza v Vietnamu. Poudarek je bil na učenju poezije in književnosti. Najboljši študentje so lahko opravljali t.i kraljevi izpit, kjer jim je postavljal vprašanja sam kralj. V kompleksu se sprehodiva preko pet dvorišč, ki so lepo urejeni vrtovi. Zanimiva je pasaža doktorjev, kjer kamnite želve nosijo spominske plošče, na katerih so ovekovečeni vsi, ki so položili kraljevi izpit.

Konfucij

Vsi gladijo kipe za srečo

Urška crklja tigra

Najina naslednja zgodovinska postaja je bil Ho Chi Minhov muzej s pripadajočim parkom in mavzolejem, kjer počiva balzamirano truplo HCM-ja. Vse skupaj deluje precej groteskno, ob zvokih revolucionarnih pesmic posvečenih HCM-ju sva opazovala zdolgočaseno in nekoordinirano častno stražo v belih uniformah, ki bi raje pila Coca Colo z nama. Sredi urejenega parka tik ob jezercu sva si ogledala njegovo privatno rezidenco, kjer je preživel zadnja leta. Vtis pokvarijo redarji, ki te s piščalko non stop opozarjajo, da ne smeš predolgo postajati ali zaviti po svoje. V Hanoju je velika izbira muzejev in parkov posvečenih osvobodilnemu boju komunistov proti kapitalistom. Midva sva se odločila, da obiščeva "Hanoi Hilton", star kolonialni zapor, kamor so Francozi zapirali Vietnamske komuniste in nacionaliste. Med drugo vietnamsko vojno so tja "na dopust" pošiljali ameriške pilote, sestreljene nad celotnim Vietnamom. Med njimi je bil tudi John McCain (ameriški predsedniški kandidat), ki se na sliki, prikazujoči njegov obisk v letu 2000 prav kislo drži.

Važići

Ho Chi Minhov mavzolej

Privatna rezidenca

Za preusmeritev najine pozornosti stran od zgodovinskih grozot, sva se odločila, da si ogledava nekaj bolj sproščujočega. V Hanoju imajo nacionalno vodno lutkovno gledališče, posebnost Vietnama, ki vsak dan privablja množice (tujih) obiskovalcev. Oder je vodni bazenček po katerem plešejo lutke. Te se upravljajo s pomočjo dolgih palic skritih pod vodo, kar ustvarja iluzijo samopremikanja nad vodno gladino. Tehniko so razvili vietnamski kmetje, da bi si skrajšali čas dolgih deževnih dni v monsunskem obdobju. Predstava v gledališču je podkrepljena z živo glasbo na tradicionalnih glasbilih, zaradi česar je izkušnja še boljša.

Fant dvori dekletoma

Okus po Indiji - Champa dance

Mojstri iz zakulisja pridejo na plano

Kljub bogati zgodovinski, bolje rečeno revolucionarni ikonografiji, Hanoj danes drvi v povsem drugo smer. Nebotičniki rastejo, prestižnih lokalov je kot listja in trave, opazijo se tudi dragi avtomobili. V daljšem klepetu s prijazno receptorko najinega hotela, Joy, sva dobila jasen odgovor, kaj je glavna religija Vietnamcev: "Veste, za nas Vietnamce je pomemben predvsem denar, to je naša glavna molitev". Pripravljeni so delati trdo in veliko, ampak kupček mora vidno rasti. Na vprašanje, kaj pa družina, kaj pa zdravje, sreča, ljubezen, niso to tudi pomembne stvari, jasen odgovor: "Oh, z denarjem lahko osrečiš drružino in si plačaš zdravnika". Vietnamci so idealni za današnji svet, zagnani, krasni potrošniki in hočejo še več, ne glede na posledice. Komunizem je že davno izpuhtel, Coca Cola in KFC slavita. So na dobri poti, da postanejo dominantna sila v JV Aziji.

Ruski vpliv

Večina Vietnamcev se sicer izreka za budiste, ampak to je bolj miš maš med vraževerjem, konfucionizmom in taoizmom. Važno vlogo imajo mediji, ki skrbijo za stik s predniki, astrologi in vedeževalci, na katere se ljudje obračajo pred pomembnimi dogodki ali odločitvami. Tako kot pri nas, duhovni vodniki mastno računajo in dobro živijo.

Vernica

Prometnega Hanoja imava vrh glave in se že veseliva razgledov na kraške otočke Bai Tu Long zaliva. Držite pesti za lepo vreme.

Meglena Sapa

Sapa je idiličen hribovski kraj na severu Vietnama blizu meje s Kitajsko, ležeč na področju plemen kot so Hmong, Dao, Tay, itn. Obdan je s terasami riža, na idealni višini ca. 1600 m, z idealnimi temperaturami in idealno pozicijo za nešteto trekingov, tako do vasi plemen kot tudi na najvišji vietnamski vrh Fansipan (3143m). Problem je samo v tem, da vreme trenutno ne razkriva krajevnih lepot in ne dopušča spodobnega pohajanja naokoli. Kot da bi kak slovenski vremenski vrač stal za tem.

Kratek trenutek "jasnega vremena"

Domačinki v značilnih nošah

Torej, tale zapis bo bolj kratek. Prišla v meglo, se skrila v hotel pred dežjem, gledala skozi okno spet v meglo in upala, da bo naslednji dan bolje. Ni bilo bolje. Med nalivi nama je uspelo skočit na kosilo na tržnico, preveriti cene v restavracijah in barih ter se odločiti, da greva naslednji dan nazaj v Hanoi. Do takrat pa vegetirava in prebereva čim več knjig, ki jih tovoriva s sabo.

Pogled iz sobe

Tržnica

Domača zdravila

Še kratek opis Sape. Mestece so začeli razvijati Francozi v začetku 20. stoletja kot vojaški sanatorij. Danes je Sapa zelooo turistična z zelo navitimi cenami hrane in pijače (za kavo hočejo npr. 2 USD). Edina normalna opcija je tržnica, kjer pa tudi ne gre brez pogajanja okoli cene juhe ali riža. Ulice so polne tečkastih, strašno vztrajnih prodajalk iz vrst plemen, ki prodajajo "avtentičen" lokalni tekstil. Angleščino in prodajne trike obvladajo bolje kot kak univerzitetno šolan Vietnamec, tako da so res nevarne. Ponujajo tudi vodenje trekingov do svojih vasi, kar po poročanju ostalih popotnikov, niti ni slaba varianta. Če bi bilo lepo vreme, bi se lahko tudi sama prepričala. Več sreče prihodnjič.

Iz hribov na obalo: Hoi An & Hue

Iz hribov sva nadaljevala proti obali, natančneje Hoi An. Tokrat se je izkazalo, da je pot ravno tako lepa (če ne še bolj) kot sam cilj. Podrli smo rekord v menjavanju počene gume, natančno 4 minute, in prvič pravočasno prispeli  na cilj. Direktno v Hoi An nisva mogla, pristala sva v bližjem Danangu in nato z lokalnim mestnim avtobusom prevozila še nekaj več kot 20 km do mesta. Ponovno ni šlo brez pregovarjanja okoli cene vozovnice. Kljub temu, da so cene jasno napisane tik ob vratih avtobusa, naju je sprevodnik hotel prepričati, da kupiva karto še za najine nahrbtnike. Ampak ni mu uspelo.

Francoska romantika

Hoi An je starodavno pristaniško mesto, nastalo v času kraljestva Champa, na račun trgovine pa je polno cvetelo tudi med 15. in 19. st. Mesto so poleg domačinom naseljevali Kitajci, Japonci, Nizozemci, Indijci... Zatonu Hoi An-a, sta pripomogla sosednji Danang, z novo eksluzivo nad pomorsko trgovino in mulju, ki se je začel nalagati na rečnem ustju. Reka ni bila več primerna za plovbo velikih ladij in mesto je utonilo v pozabo. 

Čakajoč na lastnika

Kitajski elementi

 

Hoi An je ponovno oživel v 90-ih z odkritjem turizma. Stare, lepo ohranjene trgovske hiše, so danes na spisku UNESCO-ve svetovne dediščine in skoraj vse po vrsti spremenjene v restavracije, bare in trgovine. Počutila sva se, kot da sva vstopila v malo deželo spominkov. Klasika in Claydermnan-ove viže so doneli iz zvočnikov, iz finih restavracij je dišalo po rogljičkih, v izložbah pa ogroooomne količine tekstila. Niti približno ni podobno Vietnamu, ampak bolj kakšnemu francoskemu mestecu. Hoi An je pravo mesto, če si želite po meri obnoviti garderobo. Obvladajo vse, od večernih oblek, zimskih plaščev, do poslovnih kostimov. Trgovin je ogromno, ampak naročila se dejansko šivajo v samo parih velikih delavnicah. Ulice so bile skoraj prazne, mrtva sezona je bila očitna. Na ta račun sva sklenila nekaj ugodnih kupčij, saj se obupani prodajalci niti niso trudili preveč pogajati. Kaj pa znamenitosti? Japonski most, trgovske hiše, kakšen tempelj, lahko si omislite še izlet z ladjico po reki, potem se pa spisek počasi zaključi. 

Japonski most

Buda sprejema Viso

Kdo bo koga?

Po naključju sva na kavici spoznala starejšega čolnarja, ki se nama je skoraj zasmilil s svojo zgodbo o "nesramnih turistih", ki vzamejo njegovo vizitko in se nikoli ne vrnejo, oziroma vzamejo čoln pri sosedu. Pripovedoval nama je o rekordnih poplavah v mestu, ki so kar pogost pojav.  Naju je pa presenetil z ostro kritiko Vietnamcev, rekoč da bolj lažnivega naroda ni za najti. Claydermana in okranclanih mostov nisva dolgo zdržala in sva pobegnila naprej v Hue.

Stari čolnar

Urška med inšpekcijo obleke

Večerni utrinek

Hue je še eno starodavno mesto, prestolnica Nguyen dinastije in tudi nacionalna prestolnica vse do leta 1945. Cesarska palača je glavna mestna znamenitost, prijeten je sprehod ob "Parfumni" reki (hm, le kam se je parfum razdišal), francoskem delu, ogledate si lahko mogočno pagodo ter malce izven mesta še kraljeve grobnice. Med vietnamsko vojno je bil velik del kulturnih spomenikov povsem uničenih, vendar se pridno obnavljajo, sploh palača. Nekako nisva bila preveč navdušena, verjetno posledica že preveč videnega. Vse ostalo v mestu pa, kot drugod po Vietnamu, drvimo z motorčki in skrbimo za čim več biznisa. Prenočišča so spet v turističnem getu, obdana z (dragimi in zanič) restavracijami. Se pa splača naučiti osnovne vietnamske besede. Tete na tržnici vam bodo takoj spustile ceno. 

Hue - rečna panorama

Vhod v palačo

Osrednje dvorišče v palači

Z nočnim avtobusom se odpravljava še bolj severno, v prestolnico Hanoi. Še več mestnega vrveža, juhu.

Vietnamsko osrednje višavje (Central Highlands)

Instintktivno sva se odločila, da iz Saigona ne slediva glavni obalni turistični poti, ampak greva severno v smeri osrednjih hribov. Izbor smeri se je kmalu izkazal za pravega, nagrajena sva bila s svežimi temperaturami pod 30 stopinj, manjšo gnečo in praznimi hoteli. Vseeno pa pot v hribe ni tako preprosta. Do prve postojanke, Dalata, gre še gladko z velikim avtobusom, naprej je pa že bolj zabavno. Ampak lepo počasi po vrsti.

Mladinci na pohodu

Dalat, ljubkovalno mu rečejo "mali Pariz", je fino, skoraj po švicarsko poštimano hribovsko letovišče na 1500 metrih nadmorske višine. Leži na južnem delu višavja, se pravi je še najbližje Saigonu in ponuja prijetno ohladitev v sicer bolj tropskem Vietnamu. Razvoju letovišča so v začetku 20. stoletja botrovali Francozi, ki so si zgradili razkošne vile, hotele, šole, golf igrišče in vse kar spada zraven. Danes ima Dalat preko 300.000 prebivalcev, uspešno živi od turizma in gojenja kave, čaja, rož, zelenjave in sadja. Zaradi ugodne klime uspeva marsikaj, tako da je dolina prepredena s polji, nasadi in steklenjaki.

Dalat z višine

Kava

Mesto samo je, po pravici povedano, kičasto. Rožice vsepovsod, Miki Miške za smetnjake, povsod isti spominki ala kava, čaj in kandirano sadje. Na sredi mesta se bohoti še umetno jezero, po katerih se preganjajo labodki - pedalini. Na bregu vas čakajo konjske vprege, da vas popeljejo na golf. Dalat je med Vietnamci popularen kraj za poroke, medene tedne, družinske izlete in temu je prirejena tudi ponudba. Na tujce so fokusirani t.i. Easy Rider vodniki, motorčkarji, ki te popeljejo po okolici, lahko za 1 ali več dni. Biznis se je v zadnjih letih zelo razrasel in vsak od teh stricev trdi, da je on pa res "ta pravi in najboljši". Znajo biti zelo nadležni in ti sledijo še v kafič in na WC. Nekako se nama ideja, da bi se morala cel dan voziti  stisnjena za prepotenim hrbtom strica v vojaški jakni, ni zdela preveč vabljiva. Še zmeraj si lahko sam rentaš skuter. Raje sva izbrala treking na 3 vrhove, prijeten pohod, z najvišjo točko 2160 m in čudovitim razgledom na pokrajino.Vodič je znal angleško in celo premogel nekaj sarkazma. Tudi "so-pohodnika" iz UK in Kanade sta bila kar zabavna ("Moram prav pogugglati, kdo je začel to vietnamsko vojno" in pa "V Kambodži mi je bilo najbolj všeč streljanje s kalašnikovim, pa še s kreditno sem lahko plačal"). Generalno sva v Dalatu predla od ugodja, ker sva ponovno lahko oblekla dolge rokave, si pretegnila noge na pohodu, pila odlično kavo in pojedla nekaj dobrih večerij.

Lago di Dalat

Francoski kič

Zabava v parku

Pogled z vrha

Želela sva nadaljevati v podobnem stilu in še bolj globoko zabresti v hribe. Iz Dalata sva izbrala smer proti mestu Kon Tum. Na zemljevidu izgleda blizu, ampak videz vara. Iz Dalata bi potrebovala 8-10 ur po ozki ovinkasti, a tudi slikoviti cesti. Raje sva si pot razpolovila s prenočevanjem v Buon Ma Thout, središču trgovine s kavo v osrednjem višavju. No, v bistvu sva samo do BMT-ja potrebovala 6 ur na nepozabni vožnji v natlačenem minibusu. Na sosednjih sedežih je ves bled sedel avstralski par srednjih let, ki se je po udobnem letu iz Saigona do Dalata odločil za malo avanature. Želje so se jima uresničile. Pozno popoldne smo prispeli v BMT, še eno veliko malo vietnamsko mesto. Ulice polne motorčkov, ampak po drugi strani tudi lepo urejene (spet v rožicah) in skoraj brez smeti, kar naju je kar malo presenetilo. Pričakovala sva precej manj razvito območje, pristala pa sva v modernem mestu, česar si v tem trenutku res nisva želela. Prenočila v hotelu, zjutraj pa takoj naprej.

Pot do Kon Tuma nama je popestrila slikovita (dobesedno) dinamična vožnja z minibusom. Začelo se je z sadističnim kondukterjem, s katerim smo se najprej udarili glede cene. V hotelu so nama rezervirali bus in točno povedali kako in kaj, kondukter si je zamislil še 5 USD več. Nisva se dala in predvidevava, da sva med debato pokasirala vse možne kletvice, saj je bus pokal od smeha. Po telefonskem klicu, je kondukter odnehal in se začel raje ukvarjati s tem, kako na 25 sedežev spraviti 45 ljudi. Čisto resno, po 3 urah smo bili do roba natlačeni tako da sva lahko normalno funkcionirala samo v zasukanem joga položaju, v katerem se pretvarjaš, da nog sploh nimaš. Tokrat sva res izkusila, kaj pomeni "zmanjšan" osebni prostor. Juretov sosed je resnično slonel na njegovih kolenih. Vmes pa neverjetne rošade potnikov, plezanje iz zadnjih sedežov, pa kakšen bruhec vmes. Midva sva izgledala kot vesoljca. Med pavzo se je nabrala gruča sopotnikov in naju ocenjujoče gledala z varne razdalje 2 metrov. Pa sva gledala nazaj in se smejala. Nazaj na avtobusu se je eden le opogumil in pobožal Juretove zlate dlake na rokah. Ni veliko prilik za šlatanje kosmatih tujcev.

Pogled na okoliške hribe Kon Tuma

Prihod v Kon Tum se je po 6-ih urah zdel kot odrešitev. Mestece s preko 100.000 prebivalci, širokimi cestami, obdano s hribi in vasmi različnih etničnih manjšin. Območje je etnično zelo pisano, prevladuje pa skupina Bahnarov. "Hribovci" so zaradi sodelovanja z Američani (ki so kot vedno dajali prazne obljube o avtonomiji) med vojno, bili dolgo časa na črni listi vietnamskih oblasti. Preganjanje, pokoli, množično naseljevanje ljudi iz severa in juga, so zelo spremenili podobo višavja. Populacija plemen se je zelo zmanjšala in se bila prisiljena umakniti na rob. Še pred 10-15 leti so bile nekatere vasi povsem izolirane in je lahko beli turist povzročil pravi preplah. Razvoj sam, pa tudi francoski misijonarji so prispevali, da plemena danes sanjajo enake sanje kot vsi ostali mestni ljudje. Mesto je prijetno, ima bolj ležeren značaj, ljudje so resnično prijazni in cene so enake kot za lokalce (se pravi, je res poceni). Znamenitosti ni veliko, je pa dobro izhodišče za treking ali vožnjo s skuterjem do okoliških vasi. Midva sva naredila slednje. Najbolj pomemben del vasi, je "rong", skupna hiša, kjer se odvijajo vaške ceremonije in socialno življenje. Višja kot je streha, bolj pomembna je vas. Čeprav so vaške hiše vedno bolj zidane, rong še ohranja tradicionalni izgled.

Trek steza v kon Tumu

Rong

Zadnji dan sva imela ogled mesta s posebnim vodičem, 13-letnim Khuem, ki bi rad vadil angleščino. Srečala sva ga prejšnji večer nedaleč od hotela, v gruči otrok, ki je čakala na pričetek krožka. Pridružila sta se še 2 "prijateljčka" in smo šli na ogled glavnih znamenitosti kot so lesena cerkev, škofova hiša, lokalni muzej in tržnica. Postavljena sva bila v nenavadno vlogo, saj najini vodiči še nikoli niso bili v cerkvi tako da sva jim razložila osnovne principe krščanstva. Zabavno. Drugače pa ta mali kar obvladajo, od zgodovine do biologije. Khue si želi celo na Cambridge. Čakala sva, kaj imajo fantje za bregom, ampak ni bilo nič takega. Potepanje smo končali na soku iz sladkornega trsa (ki so ga oni plačali!?!), potem pa je vsak odbicikliral po svoje.

Lesena cerkev v Kon Tumu

Kwang in Khuê poskušata razumeti krščanstvo

Višavje nama je bilo zelo všeč in če bi imela več časa, bi se resnično lahko izgubila izven turbo civilizacije. Idealna izbira za vse, ki se jim na poti iz Saigona ne mudi na plažo in si želijo malo ohladitve. Pristni Vietnam se tukaj še najde, narava je krasna, ljudje pa prijazni nad pričakovanji. Ampak morava naprej. Čaka naju Hue.

Dobro jutro Ho Chi Minh, dobro jutro Saigon!

V Ho Chi Minh sva priletela v zgodnjih jutranjih urah. Prva postaja na letališču: ureditev vize in olajšanje denarnice za 45 USD po osebi. Še lani je bila cena pol nižja. Ampak je šlo pa hitro in so se ti zahvalili za dolarje.

Na prihod v Vietnam sva se dobro mentalno pripravila. Slišala sva toliko kritik glede neprijaznosti in opozoril pred krajami, da sva postala že malo zaskrbljena, kako bo to sploh šlo. Z letališča sva se udobno odpeljala na lokalnem (poceni) busu proti centru mesta. Promet je zmešan in zelooo počasen. Kamorkoli sva se ozrla, reke motorčkov. Še eno ogromno mesto, kjer so pešci ogrožena vrsta.

Šolsko tekmovanje v paradiranju

Srp in kladivo za dekoracijo

Nastanila sva se v turistični coni, zelo podobni Khao San v Bangkoku in k sreči že v prvo naletela na lušten hotel, ki ga vodijo 3 tete in 2 mala puhasta psa. Vsa preživetvena infrastruktura pa na dosegu roke, hrana, trgovine, bari, avtobusne agencije, masažni saloni... Zvečer postane ulica malo nadležna, začne se borba za goste, pod nos ti začno moleti celo travo, mimo pa seveda non stop švigajo motorčki. Po večerji sva se hitro pobrala v oazo miru hotelske sobe.

Nedeljsko dopoldne

Ho Chi Minh je še eno brbotajoče JV azijsko mesto, kjer biznis cveti na polno in se denar z veseljem pokaže. Avenije izgledajo zelo evropsko, neonske reklame pulzirajo noč in dan, center mesta pa so zavzeli luksuzni hoteli in dizajnerske trgovine. Nebotičniki se pospešeno gradijo in samo vprašanje nekaj let je, kdaj bo panorama zelo podobna Bangkoku. Kaj si torej sploh ogledati v mestu? Midva sva se odločila za muzej o vietnamski vojni in za sprehod po centru mesta. 

Rožice na trgu

Lepotca

Muzej se bolj točno imenuje War Remnants Museum in je dom impresivni fotografski zbirki na temo vietnamske vojne. Ogledati si je mogoče tudi ostanke orožja, tankov in letal, vendar fotografije povedo veliko več. Podobe se s svojo pretresljivostjo globoko zarežejo v spomin. Zelo poučno. Se je našel kak obiskovalec z USA majico, ampak je takoj pokasiral grde poglede in opozorilen Juretov komentar.

Povabilo v muzej

Kako šoping pri Gucciju zaključiš z vietnamsko vojno

Depresijo vojnega muzeja sva morala nekako pozdraviti, kako drugače, s čim boljšo večerjo. Saigon slovi po dobri in raznoliki kulinariki, vendar midva sva si zaželela točno določeno jedačo. V beležki sva hranila naslov balkanske restavracije z avtentičnimi čevapčiči, pleskavicami, kajmakom in seveda že par dni prej sanjala, kako bova krožnike do čistega pomazala z zadnjim koščkom lepinje. Žal nama ni bilo usojeno, Adija in restavracije ni več tam, kjer je bila 2 leti nazaj. Zadovoljiti sva se morala z vietnamskimi lignji na žaru, riževimi cmočki v omakici in juhi z raco. Uboga midva, vietnamska hrana je res odlična.

Nihče naju ni oropal, ljudje so bili večinoma prijazni, pila sva super kavo, ampak Saigona je bilo po 2 dnevih čisto dovolj. Ker imava plaže za nekaj časa dovolj, sva za naslednjo postajo izbrala hribe, osrednje višavje. Se že veseliva hladne sapice.