Lahko noč Vietnam

Iskreno povedano, od Vietnama nisva pričakovala veliko, saj sva od popotnikov, ki sva jih srečevala, slišala več negativnih kot pozitivnih reči. Še zdaleč ni tako hudo. Obdržala sva pozitiven odnos do vsega okoli sebe in se imela prav fino.

"Uncle Bo" - Ho Chi Minh

Lampijončki so povsod

Vietnam je velika, bogata in gosto poseljena dežela, ki se s svetlobno hitrostjo vzpenja po lestvici razvoja. Razvoj ima svojo ceno. Gradbeni bum je pometel z vsemi ostanki tradicionalne arhitekture in jo nadomestil z "modernimi" betonskimi kreaturami, ki se drenjajo za svoj košček obcestnega prostora. Če lahko iz kuhinje stopiš direktno na cesto, si glavni car. Za dodatek še malo strupene barve, velik svetlobni napis in uspeh posla je zagotovljen, so nama razložili domačini. Gradbeni bum ima še pozitivno plat. Večina turistične infrastrukture, hotelov je novih in dobro opremljenih, zaradi česar sva se v Vietnamu kar malo razvadila. 

Urbanistični kriminal

Ljudje so posebni, različni od pokrajine do pokrajine, navzven trdi in odločni ter dajejo vtis, da tujcev ne marajo kaj preveč. Glede na vso težko zgodovino jim tega res ni za zameriti. Pomaga par vietnamskih besed, ampak ne pričakujte izmenjave naj vicev ali lahkotnega klepeta. Na trenutke sva se počutila celo fizično ogrožena, saj je osebni prostor enak ničli. V avtobusu se ti ljudje usedejo na ramo, se naslanjajo na tvoje noge, te skušajo odriniti kjer koli se da. Na koncu nama ni preostalo drugega, da sva napela mišice in vračala milo za drago. Vietnamci niso nič kaj bolj prijazni niti med sabo. Narečje takoj ocenijo in ponavadi se prišlekom z juga zato na severu ne godi najbolje. Po mnenju severnjakov so južnaki še vedno izdajalci, lenuhi in podobne pošasti. Najbolj prijazne in odprte ljudi sva srečala v Centralnem Višavju. Nihče nama ni poskušal zaračunati dvojnih cen, iskreno smo klepetali in deležna sva bila veliko prijaznih nasmehov. Hribovci so zakon.

Ninja - punce nosijo maske zaradi sonca

Boli me k....

Nočna tržnica - Hoi An

Mladoporočenca

 

Kot pri sosedih, komunizem ostaja samo še na papirju. Finančni uspeh je največja vrednota in to brez sramu priznajo. Vietnamci so strašno motivirani v lovu za dolarji. Socialne ugodnosti so na voljo le družinam zaslužnih politikov ali vojnih veteranov. Javne šole, zdravstvo, vse se dodatno plačuje. Ni jih malo, ki delajo več služb hkrati in ni malo tistih, kateri vidijo v turistih lahek zaslužek. Previdnost in pogajanje so v Vietnamu nuja za tujega obiskovalca. Domačini, tudi stare tete na tržnici, se znajo glasno razkuriti, če jih postaviš na laž, ampak na koncu skoraj vedno popustijo. Goreča želja srednje generacije je zagotoviti otrokom čim boljšo izobrazbo, če ne v tujini pa vsaj v domačih privatnih šolah. Prav šokirana sva bila, ko so mulčki izjavljali, da bodo šli oni pa na Cambridge ali pa Oxford. Mladina je takšna kot drugod po svetu, na telefončkih, modno okranclana od nog do glave in non stop na Facebooku. Bodo znali ceniti trud staršev? Kar Američanom ni uspelo z večletnim bombardiranjem, jim je uspelo s pomočjo kabelske televizije...

Mlado vs. staro

Nekaj besed še o hrani. Kuhinja se krajevno zelo razlikuje. Najbolj popularna je »Pho«, močna juha z rezanci, mesom in dodatki. Variacij je nešteto, prav tako je nešteto variacij samo z rezanci. Palačinke »Banh xeo« in pomladanski zvitki so odlična predjed. Mesa je veliko, zelo radi imajo tudi drobovino. Včasih je bolje, da ne sprašuješ preveč kaj ješ. Divjačino (sicer ilegalno ulovljena) je možno poizkusiti na Višavju, ribe in morski sadeži pa so na voljo skoraj povsod. Kar nekajkrat sva se mastila s polži, školjkami in odličnimi ribami. In da ne pozabiva kave. Ta nama je bila res všeč, polnega okusa, močna in z rahlim priokusom čokolade. 

Nudli...

Vsa možna drobovina - naj vam tekne...

Promet in nešteti motorčki so nama parali živce. Pravil nobeden ne spoštuje, vozijo se vseprek, samo naprej in čim hitreje. Lahko bi skoraj rekla, da so simbol vietnamske družbe, hiteče, brezbrižne drug do drugega in usmerjene v en sam cilj. Vietnamu želiva vse najboljše, naj se razvija, ampak naj se tudi malce ustavi in razmisli, kam si želi. Lahko noč Vietnam.

Ko pomisliva na Vietnam je prva asociacija skuter

Kratek luksuz Halong Bay-a (Bai Tu Long bay)

Zaradi razočaranja nad vremenom v Sapi in sfiženja najinih planov sva se morala nekako potolažit. Vračanje v Hanoi, kaj pa potem? Premlevala sva možnosti obiska Halong bay-a oz. katerega od večjih otokov na tem območju, kjer se nama ne bi bilo treba drenjati še s tisočerimi drugimi turisti. Varianta ena, da greva sama z javnim transportom v del zaliva z imenom Bai Tu Long in se parkirava na otoku Quan Lan ali pa da poizkusiva najti eno dobro opcijo za križarjenje med otočki. Bolj ko sva razmišljala o prvi opciji, vedno manj vabljiva je postajala. Najprej bi morala na bus št. 1, potem presedati v taksi ali kaj podobnega, da prideva do trajekta, ujeti trajekt in pristati na pravem delu otoka, najti nov prevoz in prenočišče. Nagrada na koncu pa predvsem plaža. Eh, za to bo še veliko prilik. Midva si želiva predvsem opazovati in doživeti neverjetne skalne gmote, raztresene po morju. Na koncu sva tako izbrala križarjenje.

Lep osamelec

Križarjenja po Halong Bay-u so velik biznis, ponujajo jih na vsakem vogalu v Vietnamu v zelo različnem cenovnem in kvalitetnem razponu. V zadnjih dveh letih je v Halong Bay navalilo preko 6 mio turistov letno, letošnja številka pa bo verjetno še veliko višja, saj se povečuje število obiskov velikih križark. Ponudba je zelo omejena, lahko greste na 1-5 dnevni izlet, se vmes malo naplavate, poveslate v kajaku, si ogledate kakšen otok, jame, plavajočo ribiško vas in obilo pomorskega prometa. Pot plovbe je strogo določena, kar pomeni, da se 98% vseh (600!!) ladjic drenja v istem zalivu. Ampak se najdejo izjeme. Midva sva hotela bolj na samo v Bai Tu Long in ugotovila, da dve firmi to res ponujata. Cene olala, pa naj bo, ker sva do sedaj tako pridno šparala na budgetu. Na splošno za Halong Bay izlete velja rek, za malo denarja malo muzike (ali pa celo tišina) in midva sva to upoštevala. Pri Indochina Junk sva vzela varianto 3 dni, 2 noči, luksuzna "junka" s samo tremi kajutami, vključeni prevozi iz/do Hanoja, hrana in del pijače, skratka ni da ni.

Prince IV - najin neusojen dom za 2 noči

Halong Bay v dobesednenem prevodu pomeni spuščajoči se zmaj. Otočki pa naj bi predstavljali njegova jajca. Spektakularne fotografije zaliva ste verjetno videli že vsi: v turkizno morje posejanih 2000 otočkov in skal, med katerimi plujejo jadrnice v starem kitajskem stilu. Realnost je malo drugačna. Pozdravijo vas po novem povsem bele junke (dekret oblasti iz lanskega leta), ki naj bi uradno "pripomogle k poenotenju in prepoznavnosti blagovne znamke" zaliva. Hm, katalogi operaterjev so še vedno takšni kot pred več kot letom dni, polni fotografij rjavih unikatnih bark. Otočki in skalne formacije so res osupljivi, ko pa pogledate vodo, vas pa hitro mine volja do plavanja. Ogromna količina prometa resno onesnažuje okolje in povzroča drastičen upad ribje populacije. Ne samo turistični promet, ogromno je tovornih ladij, ki prevažajo premog iz lokalnih rudnikov. Tretja boleča plat realnosti, spremenljivo vreme. Med februarjem in aprilom je velika verjetnost megle, med majem in oktobrom pa padete v sezono tropskih neviht. Modro nebo brez oblačka je prej redkost kot pravilo.

Čista sreča

Pogled s palube

Zaliv, kjer smo se kopali

 

Prvi dan se je začel obetavno, točno pobrana v hotelu in dostavljena na preveč poln pomol, sonček na nebu, obrisi otočkov v ozadju. Po welcome drinku na ladjici in ogledu kabine sva že skoraj predla, potem pa nas je naš vodič postavil na realna tla, zaradi napovedi o bližajoči nevihti se bomo zvečer vrnili v pristanišče in prenočili v hotelu. Po mnogih nesrečah v zadnjih letih, je vlada postala bolj previdna in ob slabem vremenu izda prepoved izhoda na morje za turiste. Vse za varnost.

Prazna premogovna ladja

Proti soncu vodim svojo barko...

Plovba med otočki je ena sama sprostitev. S kozarcem v roki ležiš na ležalniku in se čudiš naravi. Sledi gurmansko kosilo s pekočo juho, školjkami, kozicami, ribo, ostrigami, solatkami in sladico. Morala sva malo zadremati od vseh naporov. Zbudila sva se ravno prav za skok v vodo sredi mirnega zaliva. Sonce je še vedno močno pripekalo in je osvežitev prav prišla. Ob 18h ni bilo nobenega znamenja o prihajajoči nevihti, a smo kljub našemu negodovanju hiteli proti pristanišču. Na srečo smo bili nameščeni v hotel kot se šika. Najbolj sva se razveselila bife večerje, kjer so nas čakale morske poslastice kot so ostrige, losos, tuna, imeli so tudi kotek z žarom itn. Po dolgih štirih mesecih sva ponovno jedla olive, zabavno kako ti določene jedi teknejo po daljši abstinenci. Po dobri in obilni večerji se zbudiva v deževno in megleno jutro. "Pa je konec križarjenja" sva si dopovedovala. Ko se nam ponovno pridruži vodič, je sledilo presenečenje: križarjenje se nadaljuje. Agencija ni hotela izgubiti denarja in so nas bili pripravljeni peljati v močan naliv in meglo. 

Megleno in deževno jutro

Ponovno sva se zavedla, da sva v Vietnamu, kjer smo turisti zgolj debele denarnice. Nekako si nisva predstavljala, da bi brala knjige in igrala pasijanso v ladijski kabini, za dodatek pa so nas še zavajali glede vremenske napovedi. Vodič je zatrjeval, da bo popoldan jasno, stric google pa je prikazoval drugačno sliko. Nadaljevanje križarjenja smo skoraj vsi udeleženci zavrnili (štirje od šestih) in hoteli delno povrnitev denarja, saj je že prvi dan potekal po skrajšani ruti. Na koncu nama je organizator vrnil polovico. Že drugič v enem tednu se zaradi slabih vremenskih razmer vračava v Hanoi. Vsemu navkljub je obisk Halong zaliva eden od vrhuncev najinega potovanja po Vietnamu, ki bi ga bilo res greh izpustiti, le vreme se mora poklopiti...

Novozgrajeni most med mestom in pristaniščem

Hanoi, spet te obiščeva za par dni, potem pa se že veseliva novega izziva - Malezije!

Hanoi

V središče Hanoja sva upadla v zgodnjih jutranjih urah. Bus nas je odložil sredi ceste "nekje" blizu starega dela, ampak še zmeraj 6 km stran. Menda drugače ne gre,  pa tudi taksisti morajo kaj zaslužit. Prvo res fino dobrodošlico je doživel Urškin nahrbtnik, ki se je skotalil iz prtljažnika ves umazan in smrdeč po ribah. Drugo dobrodošlico nama je pripravil taksist. Klasična nategancija, sfriziran taksimeter, ki se vrti kot za stavo. Seveda sva po minuti opazila in zahtevala, da se števec pravilno nastavi. Začela se je žolčna debata, ustavili smo se vsakih 200 m, greva ven ali gremo naprej. Taksist pride na plano s fiksno ceno 15 USD za 6 km vožnje (1 km je po ceniku 0,5 USD), midva pa kontra, dava mu 4-5 USD in basta. Kljub njegovemu agresivnemu dretju n mahanju z rokami, smo le prispeli v pravo ulico, Jure si je zapisal registrsko, Urška pa je odštela 5 USD. Seveda je bilo nerganje in pljuvanje po tleh, ampak vsi, ki boste kdaj na istem, ne se dat!

Zahodno jezero

V hotelu sva si res globoko oddahnila. Se je torej "hudi" Vietnam šele začel? Hanoj bo že povedal svoje, sva si rekla. Glavno mesto je glavno mesto, tako da so cene prenočišč v povprečju višje kot drugod. Spet se je nizka sezona izkazala za plus, ker so ponudniki dovzetni za "hendlanje". Malo sva se šla nobleso in si za 18 USD privoščila po evropsko tip top poštimano sobo zraven katedrale.

Tran Qouoc pagoda na zahodnem jezeru

Prvi asociaciji na mesto za naju: motorčki (ja, spet) in jezerca. Jezer(c) je vsaj 5, njhovi bregovi z bližnjo okolico pa ponavadi prostor za rekreacijo, lenarjenje in druženje. Zgodaj zjutraj in zvečer je čas za telovadbo, starejši plešejo, obnavljajo nekdanji vojaški trening ali pa samo hodijo vzvratno in mahajo z rokami  (še zdaj ne veva kje je finta te vaje). Mlajši igrajo badminton, tečejo in dvigajo uteži. Še kak tempelj se najde sredi jezerc, tako da je poskrbljeno tudi za duha. T.i. stari del mesta je ena sama velika trgovina, pomešana z bari, restavracijami in hoteli, med katerimi non stop švigajo skuterji. Najde se vse, od H&M cunj direktno iz tovarne, do umetnih rož in elektro materiala. Zaradi neznosnega prometa sprehajanje naokoli ali brskanje po stojnicah ne daje nobenega pravega užitka. Motoristi ne poznajo milosti, ne prometnih pravil in parkirajo kjer se jim zdi, če je potrebno tudi sredi trgovine. Je pa stari del mesta pravi kraj za opazovanje ljudi ob kozarcu točenega piva in grizljanju arašidov.

"No buy no photo"

Vietnamci imajo radi rože

Stari kvart ponoči

Da bi se malo umaknila pred prometom, sva šla na zgodovinsko turo in najprej obiskala tempelj literature. Tempelj, posvečen Konfuciju, je bil zgrajen v 11. stoletju. Kmalu po izgradnji se je znotraj templja ustanovila prva univerza v Vietnamu. Poudarek je bil na učenju poezije in književnosti. Najboljši študentje so lahko opravljali t.i kraljevi izpit, kjer jim je postavljal vprašanja sam kralj. V kompleksu se sprehodiva preko pet dvorišč, ki so lepo urejeni vrtovi. Zanimiva je pasaža doktorjev, kjer kamnite želve nosijo spominske plošče, na katerih so ovekovečeni vsi, ki so položili kraljevi izpit.

Konfucij

Vsi gladijo kipe za srečo

Urška crklja tigra

Najina naslednja zgodovinska postaja je bil Ho Chi Minhov muzej s pripadajočim parkom in mavzolejem, kjer počiva balzamirano truplo HCM-ja. Vse skupaj deluje precej groteskno, ob zvokih revolucionarnih pesmic posvečenih HCM-ju sva opazovala zdolgočaseno in nekoordinirano častno stražo v belih uniformah, ki bi raje pila Coca Colo z nama. Sredi urejenega parka tik ob jezercu sva si ogledala njegovo privatno rezidenco, kjer je preživel zadnja leta. Vtis pokvarijo redarji, ki te s piščalko non stop opozarjajo, da ne smeš predolgo postajati ali zaviti po svoje. V Hanoju je velika izbira muzejev in parkov posvečenih osvobodilnemu boju komunistov proti kapitalistom. Midva sva se odločila, da obiščeva "Hanoi Hilton", star kolonialni zapor, kamor so Francozi zapirali Vietnamske komuniste in nacionaliste. Med drugo vietnamsko vojno so tja "na dopust" pošiljali ameriške pilote, sestreljene nad celotnim Vietnamom. Med njimi je bil tudi John McCain (ameriški predsedniški kandidat), ki se na sliki, prikazujoči njegov obisk v letu 2000 prav kislo drži.

Važići

Ho Chi Minhov mavzolej

Privatna rezidenca

Za preusmeritev najine pozornosti stran od zgodovinskih grozot, sva se odločila, da si ogledava nekaj bolj sproščujočega. V Hanoju imajo nacionalno vodno lutkovno gledališče, posebnost Vietnama, ki vsak dan privablja množice (tujih) obiskovalcev. Oder je vodni bazenček po katerem plešejo lutke. Te se upravljajo s pomočjo dolgih palic skritih pod vodo, kar ustvarja iluzijo samopremikanja nad vodno gladino. Tehniko so razvili vietnamski kmetje, da bi si skrajšali čas dolgih deževnih dni v monsunskem obdobju. Predstava v gledališču je podkrepljena z živo glasbo na tradicionalnih glasbilih, zaradi česar je izkušnja še boljša.

Fant dvori dekletoma

Okus po Indiji - Champa dance

Mojstri iz zakulisja pridejo na plano

Kljub bogati zgodovinski, bolje rečeno revolucionarni ikonografiji, Hanoj danes drvi v povsem drugo smer. Nebotičniki rastejo, prestižnih lokalov je kot listja in trave, opazijo se tudi dragi avtomobili. V daljšem klepetu s prijazno receptorko najinega hotela, Joy, sva dobila jasen odgovor, kaj je glavna religija Vietnamcev: "Veste, za nas Vietnamce je pomemben predvsem denar, to je naša glavna molitev". Pripravljeni so delati trdo in veliko, ampak kupček mora vidno rasti. Na vprašanje, kaj pa družina, kaj pa zdravje, sreča, ljubezen, niso to tudi pomembne stvari, jasen odgovor: "Oh, z denarjem lahko osrečiš drružino in si plačaš zdravnika". Vietnamci so idealni za današnji svet, zagnani, krasni potrošniki in hočejo še več, ne glede na posledice. Komunizem je že davno izpuhtel, Coca Cola in KFC slavita. So na dobri poti, da postanejo dominantna sila v JV Aziji.

Ruski vpliv

Večina Vietnamcev se sicer izreka za budiste, ampak to je bolj miš maš med vraževerjem, konfucionizmom in taoizmom. Važno vlogo imajo mediji, ki skrbijo za stik s predniki, astrologi in vedeževalci, na katere se ljudje obračajo pred pomembnimi dogodki ali odločitvami. Tako kot pri nas, duhovni vodniki mastno računajo in dobro živijo.

Vernica

Prometnega Hanoja imava vrh glave in se že veseliva razgledov na kraške otočke Bai Tu Long zaliva. Držite pesti za lepo vreme.

Meglena Sapa

Sapa je idiličen hribovski kraj na severu Vietnama blizu meje s Kitajsko, ležeč na področju plemen kot so Hmong, Dao, Tay, itn. Obdan je s terasami riža, na idealni višini ca. 1600 m, z idealnimi temperaturami in idealno pozicijo za nešteto trekingov, tako do vasi plemen kot tudi na najvišji vietnamski vrh Fansipan (3143m). Problem je samo v tem, da vreme trenutno ne razkriva krajevnih lepot in ne dopušča spodobnega pohajanja naokoli. Kot da bi kak slovenski vremenski vrač stal za tem.

Kratek trenutek "jasnega vremena"

Domačinki v značilnih nošah

Torej, tale zapis bo bolj kratek. Prišla v meglo, se skrila v hotel pred dežjem, gledala skozi okno spet v meglo in upala, da bo naslednji dan bolje. Ni bilo bolje. Med nalivi nama je uspelo skočit na kosilo na tržnico, preveriti cene v restavracijah in barih ter se odločiti, da greva naslednji dan nazaj v Hanoi. Do takrat pa vegetirava in prebereva čim več knjig, ki jih tovoriva s sabo.

Pogled iz sobe

Tržnica

Domača zdravila

Še kratek opis Sape. Mestece so začeli razvijati Francozi v začetku 20. stoletja kot vojaški sanatorij. Danes je Sapa zelooo turistična z zelo navitimi cenami hrane in pijače (za kavo hočejo npr. 2 USD). Edina normalna opcija je tržnica, kjer pa tudi ne gre brez pogajanja okoli cene juhe ali riža. Ulice so polne tečkastih, strašno vztrajnih prodajalk iz vrst plemen, ki prodajajo "avtentičen" lokalni tekstil. Angleščino in prodajne trike obvladajo bolje kot kak univerzitetno šolan Vietnamec, tako da so res nevarne. Ponujajo tudi vodenje trekingov do svojih vasi, kar po poročanju ostalih popotnikov, niti ni slaba varianta. Če bi bilo lepo vreme, bi se lahko tudi sama prepričala. Več sreče prihodnjič.

Iz hribov na obalo: Hoi An & Hue

Iz hribov sva nadaljevala proti obali, natančneje Hoi An. Tokrat se je izkazalo, da je pot ravno tako lepa (če ne še bolj) kot sam cilj. Podrli smo rekord v menjavanju počene gume, natančno 4 minute, in prvič pravočasno prispeli  na cilj. Direktno v Hoi An nisva mogla, pristala sva v bližjem Danangu in nato z lokalnim mestnim avtobusom prevozila še nekaj več kot 20 km do mesta. Ponovno ni šlo brez pregovarjanja okoli cene vozovnice. Kljub temu, da so cene jasno napisane tik ob vratih avtobusa, naju je sprevodnik hotel prepričati, da kupiva karto še za najine nahrbtnike. Ampak ni mu uspelo.

Francoska romantika

Hoi An je starodavno pristaniško mesto, nastalo v času kraljestva Champa, na račun trgovine pa je polno cvetelo tudi med 15. in 19. st. Mesto so poleg domačinom naseljevali Kitajci, Japonci, Nizozemci, Indijci... Zatonu Hoi An-a, sta pripomogla sosednji Danang, z novo eksluzivo nad pomorsko trgovino in mulju, ki se je začel nalagati na rečnem ustju. Reka ni bila več primerna za plovbo velikih ladij in mesto je utonilo v pozabo. 

Čakajoč na lastnika

Kitajski elementi

 

Hoi An je ponovno oživel v 90-ih z odkritjem turizma. Stare, lepo ohranjene trgovske hiše, so danes na spisku UNESCO-ve svetovne dediščine in skoraj vse po vrsti spremenjene v restavracije, bare in trgovine. Počutila sva se, kot da sva vstopila v malo deželo spominkov. Klasika in Claydermnan-ove viže so doneli iz zvočnikov, iz finih restavracij je dišalo po rogljičkih, v izložbah pa ogroooomne količine tekstila. Niti približno ni podobno Vietnamu, ampak bolj kakšnemu francoskemu mestecu. Hoi An je pravo mesto, če si želite po meri obnoviti garderobo. Obvladajo vse, od večernih oblek, zimskih plaščev, do poslovnih kostimov. Trgovin je ogromno, ampak naročila se dejansko šivajo v samo parih velikih delavnicah. Ulice so bile skoraj prazne, mrtva sezona je bila očitna. Na ta račun sva sklenila nekaj ugodnih kupčij, saj se obupani prodajalci niti niso trudili preveč pogajati. Kaj pa znamenitosti? Japonski most, trgovske hiše, kakšen tempelj, lahko si omislite še izlet z ladjico po reki, potem se pa spisek počasi zaključi. 

Japonski most

Buda sprejema Viso

Kdo bo koga?

Po naključju sva na kavici spoznala starejšega čolnarja, ki se nama je skoraj zasmilil s svojo zgodbo o "nesramnih turistih", ki vzamejo njegovo vizitko in se nikoli ne vrnejo, oziroma vzamejo čoln pri sosedu. Pripovedoval nama je o rekordnih poplavah v mestu, ki so kar pogost pojav.  Naju je pa presenetil z ostro kritiko Vietnamcev, rekoč da bolj lažnivega naroda ni za najti. Claydermana in okranclanih mostov nisva dolgo zdržala in sva pobegnila naprej v Hue.

Stari čolnar

Urška med inšpekcijo obleke

Večerni utrinek

Hue je še eno starodavno mesto, prestolnica Nguyen dinastije in tudi nacionalna prestolnica vse do leta 1945. Cesarska palača je glavna mestna znamenitost, prijeten je sprehod ob "Parfumni" reki (hm, le kam se je parfum razdišal), francoskem delu, ogledate si lahko mogočno pagodo ter malce izven mesta še kraljeve grobnice. Med vietnamsko vojno je bil velik del kulturnih spomenikov povsem uničenih, vendar se pridno obnavljajo, sploh palača. Nekako nisva bila preveč navdušena, verjetno posledica že preveč videnega. Vse ostalo v mestu pa, kot drugod po Vietnamu, drvimo z motorčki in skrbimo za čim več biznisa. Prenočišča so spet v turističnem getu, obdana z (dragimi in zanič) restavracijami. Se pa splača naučiti osnovne vietnamske besede. Tete na tržnici vam bodo takoj spustile ceno. 

Hue - rečna panorama

Vhod v palačo

Osrednje dvorišče v palači

Z nočnim avtobusom se odpravljava še bolj severno, v prestolnico Hanoi. Še več mestnega vrveža, juhu.