Kritično o prelepem Nepalu

V Nepal je bilo lažje priti kot pa odditi, tako dobesedno kot emocionalno obarvano. Izstopna letališka procedura je trajala in trajala, da ne omenjava 4-kratnega pregleda prtljage ter telesnega šlatanja. Po drugi strani še vedno vzdihujeva za himalajskimi hribi in čarobno Bardio. Nepal je raznolik, poln naravnih čudes in prijaznih ljudi, ponuja mir, pa tudi obilo akcije. Navdušil naju je bolj kot sva si mislila in že sedaj veva, da se bova vrnila.

Vas pod hribi

Kuharska pavza

Katmandu

Vse prej naštete dobre strani pa Nepalu nič ne pomagajo, da bi se skobacal iz revščine. Nepalcev je ca. 30 mio, od tega jih preko 2 mio dela v tujini, večina ilegalno. Če se samo spomniva na najin let iz Kuala Lumpur-ja skupaj z množico izmučenih delavcev, ki so se umikali iz države pred napovedanimi racijami... Njihov največji kos prtljage je bila odeja v plastični vreči, prav vsak jo je imel. Arabske države (Katar, Emirati, Saudska Arabija...), Malezija, pa tudi Avstralija, ZDA, Kanada in Indija so najbolj priljubljene za iskalce boljšega življenja. Nepalci so že dolgo ujeti v kletko svojih skorumpiranih politikov, ki kljub velikim besedam ne naredijo prav nič za državo in ljudi. Najprej je bila krivda za slabe razmere na strani monarhije, vendar nova oblast ni prav nič boljša. Nenehni (krvavi) spopadi med političnimi opcijami, podpihovanje medetničnega sovraštva so in še vedno hromijo državo. Trenutno so na oblasti t.i. Maoisti, ki pa so se nedavno spet razdelili med seboj. Nova frakcija želi prestaviti novembrske volitve in si pridobiti čas za volilno tekmo zlepa ali zgrda. Tekom najinega bivanja sva doživela 2 "štrajka", ko je obstalo vse v državi. Kdor se ni uklonil in je odprl svoj lokal ali vozil avtobus, se je izpostavil jeznemu maščevanju podpornikov nove politične frakcije. Lahko sva prebirala o zažganem avtobusu s katerega so potniki komaj ušli, razbitih trgovinah in celo podstavljenih bombah. Politična paraliza seveda ustreza sosedom, zlasti Indiji in Kitajski. Indija je tihi fnancer nepalskih oblasti, v zameno pa dobiva poceni delovno silo, neovirano šverca svoje izdelke in prejema poceni elektriko. Ob najinem obisku je ravno izbruhnila afera z uvozom poceni okuženih indijskih piščancev. Kitajska se seveda pripravlja, da pokupi naravne vire, predvsem vodni potencial, diši ji tudi gozd, cestne povezave z Indijo pa se tudi ne bo branila. Na poti okoli Anapurne sva se lahko prepričala kakšna bo usoda rek Nepala: hidroelektrarna v vsako vas. Pa da ne bi mislili, da je gradbena delovna sila nepalska, ne večinoma je kitajska. Nepal je zelo prikladen za raznovrsten šverc komerc, od orožja, drog do ponarejenega denarja, ki potuje večinoma med Indijo, Pakistanom in Afganistanom (slabo nadzorovan ovinek preko Nepala in Tibeta). 

Vesela družba

Tetka

Tempelj

Zaradi festivala se je veliko delavcev iz tujine vrnilo domov in imela sva priliko pogovora z mnogimi od njih. Največ sva jih srečala iz delonvne emigracije Emiratov in Avstralije. Nekateri so v turizmu, drugi v varovanju ali gradbeništvu. Nihče ne razmišlja o vrnitvi domov. Enaka je situacija s sinom lastnika hotelčiča v Bardii. Ravno je po 7-ih letih pridobil avstralsko državljanstvo. Po eni strani je edini sin, ki ga še zanima biznis z domačim hotelom, po drugi strani, pa nima namena, da bi se kmalu vrnil domov. BJC bo šla v prodajo ali pa bo enostavno propadla. Kljub vsemu gre za srečkote srednjega razreda. Ogromno število navadnih brezpravnih delavcev umira po gradbiščih v Katarju in državah naokoli. Še pred odhodom jim domači agentje mastno zaračunajo, nato jim tretjino vzamejo posredniki pri prenosu denarja v Nepal, izkoriščanje s strani zaposlovalcev je pa sploh poglavje zase. Nepal je tiho in se opravičuje Katarju za negativno publiciteto po svetovnih medijih.

Vhod v vas

Mizarska dela

Poredne rezbarije

Nepal je še vedno med top revnimi državami in zato dobiva raznovrstno pomoč od vsepovsod. Poleg pomoči jim kapne tudi kar nekaj sredstev iz turizma (vize, takse, dovolilnice). Hiter izračun (1,5 mio turistov letno) pove, da se lahko nabere vsaj 100 mio USD letno. Kljub temu se v infrastrukturo oz. nazaj prebivalcem ne vrača absolutno nič. Nepalske ceste po najini oceni visoko vodijo na lestvici najslabših (pa saj jih skoraj ni) na najinem potovanju. Elektrike konstantno primankuje, javnega šolstva skoraj ni, da o zdravstu niti ne govorimo. Kljub temu bi si rad Nepal popravil uvrstitev na svetovni lestvici pismenosti in napoveduje za leto 2015 uvedbo obveznega šolanja do 15. leta. To jim bo zelo težko uspelo, glede na to, da ogromno ljudi nima denarja za šolanje otrok. S tem je povezana še ena žalostna plat Nepala. Otroško delo je zelo razširjeno, 10-letni mulčki so sprevodniki na avtobusih, čistijo restavracije ipd. Na vasi so otroci v šoli po potrebi. Ko je delo doma, se zvezki vržejo v kot. V odročnih vaseh pa šol tako ali tako ni.

Kopalnica

Zgovorni grafit

Ena boljših cest

Ulična prodaja

Žalostno in težko zgodbo nosijo s sabo tudi nepalske ženske. Podrejene, slabo izobražene, zgarane in velikokrat povsem izobčene. Družba je kruto šovinistična in trajalo bo še dolgo časa, da se zgodi kakšen napredek. Začne se že pri šolanju. Seveda družine najprej investirajo v sinove. Dekleta so zato precej slabše pismena in le malo jih uspešno zaključi prvo stopnjo. Za šolo ni časa, potrebno je varovati ostale brate in sestre, skrbeti za gospodinjstvo ali pomagati na polju. Odrasle ženske gradijo ceste in hiše, obdelujejo polja, med tem pa v vasi opaziš kup moških kako posedajo ob čaju z dojenčki na ramenih. Povsem normalno za Nepalce. V turizmu žensk skorajda ni. V nekaterih vaseh še vedno prakticirajo izločitev žensk iz vasi v času menstruacije, takrat so obsojene na bivanje v posebni ločeni baraki zunaj vasi. K sreči je vedno več domačih ženskih aktivistk, ki se borijo proti tej neumni praksi.

Gradbinke

Kurjava na strehi

Mama ali babica?

"Garači"

Na prvi pogled se zdijo odnosi med ljudmi sproščeni, vendar se v ozadju skriva dediščina kastnega sistema. Še huje, tlačanstvo in suženjstvo sta bila dovoljena le 10 let nazaj. Predsodki so doma povsod, za hribovce so kmetje iz nižin najhujši divjaki, za mestne prebivalce Katmandujske doline pa so oboji neizobražena nižja vrsta. Hribovske vasi se praznijo in ne glede na vse negativne plati, je turizem eden glavnih dejavnikov, da ljudje sploh še ostajajo doma. V kratki pohodniški sezoni si lahko lahko uborni dohodek uborne zemlje vsaj malo popravijo.

Pobiranje krompirja

Vodne zaloge

Nepalcem ni lahko, vendar ostajajo krasni in prijazni ljudje. Narava je izjemna in upava, da bo ostala takšna čim dlje. Prav gotovo pa bodo v Nepalu vedno ostali divji, težko dostopni kotički, kjer se je čas ustavil. Vsem priporočava, da obiščejo to čarobno dezelo, se z nahrbtnikom podajo po kozjih stezah, se izgubijo po ozkih ulicah starodavnih mest, se nasmejijo z domačini, vriskajo z vsaj enega visokega hriba, skačejo čez potoke in pobožajo jaka.

Pravljična Bardia: na tigrovi sledi

Iz zasneženih hribov v džunglo, sva si rekla. Še prej pa iz Pokhare nazaj v Kathmandu (joj, že tretjič) po indijsko vizo, ki se je po skoraj mesecu dni le sestavila. V Nepalu se je ravno pričel glavni hindujski "festival" Dashain, kar pomeni, da si uradniki vzamejo 14 dni dopusta, zdomci se vrnejo domov in se z družinami prepustijo praznovanju. Avtobusi so nabito polni, ljudje nakupujejo zaloge hrane in krasijo domove. Dashain slavi zmago boginje Durga nad demonom Mahishasuro, zmago dobrega nad zlim.

Bardia

Zahajanje sonca ob rečnem bregu

Želela sva si videti drugo stran Nepala, ostanke džungle na jugu ter obiskati katerega od nacionalnih parkov, kjer je mogoče opazovati divje živali. Najbolj znan in obiskan je park Chitwan, dokaj blizu Kathmanduja (le ca. 6 ur). Midva sva hotela stran od turističnih tokov, ki so v tem času vsak dan močnejši in se odločila za Bardio na JZ Nepala. Ko sva želela kupiti bus karto preko katerega od agentov so naju samo čudno gledali in zmajevali z glavo. Turističnega prevoza ni, po karto je treba čim prej direkt na postajo. Ob pogledu na divjo množico ljudi, borečih se za zadnje sedeže pred pričetkom Dashaina, sva se skoraj že obrnila. "Full, full, all buses full!" so se drli prodajalci vozovnic. Na koncu sva karti vseeno našla, zadnja dva sedeža na nočnem busu dva dni kasneje sta bila najina.

Prečkali smo reke...

Ko kobilica pozira

Psihično dobro pripravljena sva se stisnila na prenapolnjen lokalni bus, ki pa mu prostora za čakajoče ob cesti kar ni in ni zmanjkalo. Nekaj fantov je šlo celo na streho. Iz Kathmanduja smo se odpeljali ob 16.30 in čakalo nas je 14 ur bolj ali manj zabavne vožnje. Poskakujoči kot ponavadi po nepalskih luknjah, z obilico postankov za klepet voznika s starimi prijatelji ob poti, šovinističnimi WC pavzami (na povsem odprti planjavi), epileptičnim napadom enega izmed potnikov, otroškimi kakci in bruhanjem. Boleča vožnja s stisnjenimi koleni in zanič muziko, ampak bilo bi lažje, če se ne bi raztegnila na dolgih 16 ur in pol. In ko končno prispemo, ugotoviva, da so naju nateg*. Zadnja postaja je 10 km oddaljena od najinega cilja z imenom Ambassa. Torej še na en mini lokalni bus do Ambasse, kjer naju je k sreči čakal prevoz do hotelčiča, Bardia Jungle Cottages.

Na preži

Bardia je z 968 km2 površine največji in najbolj divji nacionalni park v Nepalu. Mešata se travnata savana in subtropski gozd, prepletena z rekami in potoki. Znotraj parka ni naselbin, poseljen je le njegov rob. V parku domujejo divji sloni, nosorogi (sicer pripeljani iz Chitwana), divjad, bengalski tigri, krokodili, opice, preko 400 različnih vrst ptic in celo rečni delfini. Zaradi učinkovite borbe proti divjemu lovu in same odmaknjenosti parka imajo živali dovolj miru za svoj razvoj. Populacija tigrov (trenutno med 35 in 45) in nosorogov se počasi povečuje. Verjetnost, da vidite tigra je velika in tudi midva sva bila polna upanja. Žal pa si nisva izbrala najboljše sezone, po monsunu je rastje bujno, trava je zelo visoka in živali se zlahka skrijejo. Najboljša meseca sta vroči marec oz. april, ko se park spremeni v puščavo (temperature dosegajo 45C) in je teren bolj pregleden. Če nimate sreče v parku, lahko ob vhodu obiščete zavetišče za krokodile in nosoroga v kazenskem kotu (pred leti je ubil enega od vaščanov), nekaj minut hoje stran pa je še vzrejni center za slone.

Bambiji

Nosorog obožuje chapatije

Odločila sva se za dvodnevni potep po džungli. Začeli smo zgodaj zjutraj in se vrnili pozno popoldan. Pot nas je vodila skozi savansko pokrajino preraslo z visoko travo. Veliko časa smo hodili ob rečnih bregovih, kjer se najde tudi živo blato, ki te lahko potegne vase do pasu. Ob rečnih bregovih je največja možnost, da bi opazili večje živali: tigra in nosoroga, medtem ko bi prišli piti vodo ali se okopali v času opoldanske pripeke. Hoja po divjem terenu je bila naporna, dodatna tečnoba so pijavke, ki jih po monsunu kar mrgoli. Juretu so dvakrat pile kri. Največ časa sva preživela na preži za tigri. Večurno čakanje v goščavi je naporno in zahteva veliko mero potrpljenja. Potrebno je biti neslišen, tako da je vse razen tihega šepeta nezaželjeno. Prvi dan smo po treh urah čakanja ugledali dva nosoroga- mati z mladičem, ki sta se prišla osvežit v reko. Medtem sva se zabavala z fotografiranjem kobilic, ptic, metuljev in kačjih pastirjev. Po vsem tem naju opice in srnjad, ki skaklja naokoli, sploh niso več ganile.

Prečkali smo majave mostove...

Tigrova "tačka"

Nosoroga v toplicah

Naslednji dan sva si vzela zase, saj je bilo vreme neprimerno za foto safari. Odločila sva se, da obiščeva okoliške vasi v katerih živi ljudstvo Tharu. So drugačni od Nepalcev, večinoma kmetje temnejše polti, nad katerimi se severnjaki odkrito zmrdujejo. Še do leta 2000 so bili mnogi izmed njih tlačani veleposestnikov, ki so si v 19. st. prisvojili zemljo z blagoslovom kralja. Etnična skupina Tharu-jev se razteza po večjem delu juga, sega pa tudi v Indijo. Že stoletja živijo od gozdov in kmetijstva, kjer jim je v veliko pomoč lasten razvejan namakalni sistem. Slovijo po svojih (včasih umetelno okrašenih) domovih ometanih z ilovico. Po najini izkušnji so preprosti in sila prijazni ljudje. Otroci so nasmejano zahtevali fotografiranje, starejši pa so bolj sramežljivo koketirali z objektivom. Vzdušje je bilo praznično, postavljali so gugalnice in naju vabili na praznovanje Dasaina. Zvečer sva se pridružila plesnim vajam za mlado in staro. Fantje izkoristijo priliko za par kozarcev žganja (preveč) in zganjanje norčij, med tem ko dekleta bolj pridno sledijo programu. Ples je igra med ženskim in moškim delom med katerim vihra plesalec preoblečen v boginjo. V domačem jeziku pojejo poučne pesmi o naravi, družini in življenju nasploh. Glavni dogodek sledi proti koncu Dashaina in prav žal nama je, da ga bova zamudila.

Ena izmed vasi

Sosedi

Gremo s paše

Nisva nič ulovili a sva vseeno dobre volje

Foto, foto, fotooo

Žurka

Učenje plesnih korakov

Zadnji dan potepa po džungli sva bila še posebej nemirna. Bova tokrat videla tigra? Sveži jutranji sledovi so bili obetavni. Tokrat sva imela družbo novopečene snahe lastnika prenočišča, mladenke doma iz okolice Pokhare, ki se lahko pohvali z lastno trekking agencijo v Kathmanduju. V Bardio se je priženila "skoraj" po moderno, prek interneta. Z možem, sinom BJC lastnika, ki sicer že več kot sedem let živi v Avstraliji, sta se spoznala preko Facebooka in prvič videla v živo tik pred poroko. Le nekaj dni zatem je mož že odletel nazaj v Avstralijo. Nepalska zgodba. Anu čaka, da se tudi ona odpravi "tja dol". Tigra tudi ta dan ni bilo na spregled, spet pa sta se pokazala simpatična nosoroga. Še en lep dan.

Slonji mladič star 7 mesecev

Domača opravila

V Bardii sva se počutila zelo domače, tako v BJC kot med vaščani. Turistov ni veliko, ceste pa so namesto z motoriziranimi vozili polne domačinov na kolesih. Počnete lahko veliko stvari, kot so rafting po okoliških rekah, trekingi po džungli, safari s sloni ali džipi, kolesarjenje ali pa samo lenarjenje na tropskem vrtu s knjigo v roki. V parku bi brez težav ostala teden dni, ampak naju čas priganja in morava naprej. Indija kliče.

Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 3. del

Po ležernem "prostem" dnevu se je stanje Urškinih kolen precej izboljšalo in lahko sva nadaljevala pot. Vseeno sva se raje odločila za lažjo in hitrejšo varianto poti do Brage (tudi Braka), 3-urno  t.i. spodnjo pot. Če  bi se odločila za "zgornjo" pot, bi potrebovala dodatni dan in dovolj moči za dolgo strmino. Energijo bova raje varčevala za prelaz, razglede in zanimive vasi pa sva upala, da bo možnost še nadoknaditi drugje.

Pogled na dolino Manang

Braga (Braka)

Pot iz Spodnjega Pisanga je dokaj položna, pretežno po cesti, na kateri se od časa do časa pojavijo motorčki na poti iz Mananga. Spet sva odpirala usta od čudenja nad hribi okoli naju. Kmalu sva opazila učinke redkejšega zraka, težke noge in grozno žejo. Bila sva že krepko nad 3.000 metri in bila bi medicinski fenomen, če tega ne bi občutila. Kmalu po Pisangu se dolina spremeni, gozd se začne umikati, obdelovalne zemlje je vedno manj. Vstopava v kamnito pokrajino, dolino, na dnu posejano s suho travo na kateri se pasejo konji in govedo. Zdi se kot kakšen filmski prizor prerije iz westernov in samo sneženi vrhovi v ozadju opominjajo, da smo vendarle v Nepalu. V vasi tik pred Brago sva se okrepčala s chapatiji in jakovim sirom. Dobra stvar, sir sicer malo suh, ampak močnega okusa.

Sezonski most 

Polja v okolici Brage

Braga (3.450 m) je stara, napol zapuščena vas umeščena v skalovje peščenjaka. Slovi po svojem 500 let starem budističnem samostanu. Ornamentirana notranjost naj bi bila več kot vredna ogleda, vendar morate najti pravo osebo, ki vas bo spustila notri. Tibetanski vpliv je vseprisoten. Vasica je zelo fotogenična, skrivnostna in v oblačnem  vremenu kar malo strašljiva. V hotelu sva dobilo luštno sobico, tokrat prvič z lastnim WC-jem in spet sva se veselila dneva "pavze". Nekje na 3.500 m je priporočljivo prespati dodatno noč za prvo aklimatizacijo. Okoli Brage so tudi idealne možnosti za dnevne vzpone preko 4.000 m, ki dodatno pomagajo premagovati višinske težave. Generalno pravilo naj bi bilo, max. 500 m razlike med kraji kjer prenočujete (vzpon preko dneva je lahko višji).

Pot na njivo

Večina ljudi se odloči za vzpon do "ledenega jezera" (4.900 m) nad Brago. Zaradi razočaranih poročanj ostalih pohodnikov, da gre bolj za mlako, razgled pa tudi ni kaj prida, sva se odločila, da ga prešpricava. Še vedno sva imela v mislih plan, da zavijeva proti Tilicho jezeru, kjer se prav tako lahko dela postopna aklimatizacija. Izlet vzame 2-3 dni, vendar je najvišje ležeče jezero (4.949 m) na svetu res vredno ogleda. Urškina kolena se s planom niso strinjala in so ponovno grozeče zatekla. Aklimatizacijski dan sva tako preživela s pohajkovanjem okoli Brage in Mananga ter odpisala priprave na Tilicho. Vrhunec dneva je bil prav gotovo jakov curry v Manangu, sicer zelo drag, ampak tako zelo dober. Meso je na poti zelo redko na voljo, zato sva izkoristila priliko za potešitev krvoločnih nagnenj.

Pogled na Anapurno iz Mananga 

Pohodnica

Manang

Drugo noč v Bragi se je začelo, pojavila se je višinska nespečnost. Srce razbija in na trenutke ti zmanjkuje zraka. Po neprespani noči sva se odpravila proti Yak Kharki (4.040 m), današnjemu cilju. Pot je kratka (le 3 ure) in se zlagoma vzpenja. Še zadnjič sva se ozrla na kamnite hiše Mananga in polja. Pred nama je surova kamnita pokrajina, kjer ni več stalnih naselbin, le še hoteli za pohodnike in zavetišča za pastirje ali karavane. Srečujeva črede jakov, karavano mul in prve velike pohodniške skupine. Prelaz Thorong La je vrhunec poti za vsakogar in zdi se da bo gneča tik pod vrhom precej večje kot sva bila navajena do sedaj. K sreči večina oddide na prenočevanje v Ledar, 200 m višje od Kharke, tako da na koncu ostaneva takorekoč sama v hotelu.

Gangapurna se pokaže v vsej lepoti

Nekoč je bil jak

Jaki na paši

Še eno krasno jutro, tokrat v družbi jakov. Glede na to, da se tudi danes premakneva le za 500 m navzgor, se nama nikamor ne mudi. Pot je lahka, vseeno pa redek zrak utruja da je joj. V roku 3 ur sva v Phedi-ju (4.500 m) in spet imava krompir, da večino pohodnikov ostane le na kosilu, noč pa bodo preživeli v "High campu" bližje prelaza. Vreme se menjava iz minute v minuto, od dežja, sonca, do oblakov in ponovnega dežja. Dolgčas popoldneva premagujeva s potapljanjanjem ladjic in kockanjem. Noč je grozno mrzla, zavita sva v spalne vreče, pokrita z odejo in razmišljava, da bi si nataknila še kapo in rokavice. Spet nespečnost.

Pot proti Phedi-ju

Pohodnik

Reševanje vojaka Levi-ja

Lepote vsepovsod

Ostane nama samo še ena noč do D - dneva. Premakneva se se takorekoč za vogal do High camp-a (4.800 m). Vzpon je strm in sopihava kot zdelana konja. Vmes pot popestri še helikopter, ki je prišel po povsem zdelanega Izraelca. Težave z višino je imel že več dni, vendar je trmasto rinil navzgor, namesto da bi šel nižje. Večer prej je priznal poraz in naročil helikopter, ki pa zaradi slabega vremena ni mogel priti isti dan.

High Camp

Razgled s špičke nad High campom

High Camp ima krasen razgled. Tik pred snežno ploho nama je še uspelo zlesti na špičko nad kočo in ovekovečiti pokrajino. Vidijo se Chuluji, prekriti s snegom, ki napaja nešteto rečic. Pokrajina je povsem nezemeljska. Večino dneva vedriva na toplem v koči, ljudje pa se pridno nabirajo. Spet nešteto partij kock, odlična pica z jakovim sirom in litri čaja. Ob 5.30 naslednje jutro je čas za odhod.

Pot proti prelazu

Spanja spet ni, malo zaradi nervoze same, malo pa zaradi višine. K sreči se neprespanost do sedaj čez dan še ni poznala. Ob 3h  zjutraj pokukava skozi okno in se od šoka popolnoma prebudiva. Zunaj veselo sneži. Samo še to nama manjka na najbolj pomembni dan. Imava topla oblačila do nekje 0 -5 stopinj, nimava pa visokih nepremočljivih čevljev. Tolaživa se z mislijo, da se lahko vreme v nekaj urah povsem spremeni. Ob 5-ih zjutraj je situacija le še slabša. Zunaj je že 10 cm snega in še vedno sneži. Prve skupine odrinejo kljub snegu in temi. Kaj sedaj? Greva danes, ne greva danes, počakava na dan? Po posvetu z ostalimi se okoli 6.30 opogumiva, da greva na pot. Čez dan se lahko zgodi, da se bo sneg začel topiti ali pa da sploh ne bo ponehalo in bova ujeta še en dan ali pa celo več. Obe možnosti sta precej slabši, kot hoja po snegu. 

Končno na prelazu!

Druga stran prelaza

Nema zime za Eskime

Polna adrenalina se pridruživa eni od izraelskih skupin. Sneženje ni tako strašna stvar, pot pa je prav grozna. Sneg je moker in dober oprijem je možen le v celem snegu. Presenetljivo dobro nama gre in počasi se posloviva od skupine, ki je kar preveč počasna. Pot ni tako huda, niti strma kot sva pričakovala in na nek poseben način je hoja po snegu lepa. Vidljivost je slaba, povsod belina in skoraj nič ljudi. V 2,5 ure sva na prelazu, na najvišji točki do sedaj v življenju, na 5.416 m! Povsem sva nasmejana, niti mokre noge in leden veter nama ne pokvarijo veselja. Za dodatno veselje poskrbi še čajnica na vrhu, kjer se zasluženo pogrejeva. Vreme se naenkrat spremeni. Sneženje preneha, pojavijo se sončni žarki. Razgled sicer ni tisti "ta pravi", ampak to po vsej poti navzgor sploh ni več pomembno.

Drama na nebu

Glavni del poti čez prelaz je dolgi spust. Brziva kolikor moreva, da ubeživa močnemu soncu in taljenju snega. Pot je spolzka, tako da lahko uživajo vsi sankači (po riti) in smučarji (brez smučk). Je pa zato razgled toliko boljši. Na drugi strani se odpira kamnita pustinja Mustanga in novi pobeljeni vrhovi. Ustaviva in prespiva lahko šele v Muktinathu, po ca. 4 ure hoje navzdol s prelaza. Zadnja tretjina spusta je še posebej strma in kolena malo škrtajo. Vseeno neumorno nadaljujeva. Popoldan prispeva nazaj v turbo civilizacijo. Muktinath (3.800 m) je starodaven romarski kraj, tako za budiste kot hindujce, kjer so prisotni vsi naravni elementi (voda, ogenj, zrak, zemlja). Cesta je polna romarjev na motorčkih in džipih, hotelov je prav tako čez glavo dovolj. Kraj sam ni nič posebnega, ima pa lep razgled na preostale vasi in hribe. Midva sva se predvsem razveselila toplega tuša, tople sobe in dobre hrane. V hotelu sva srečala tudi skupino Čehov, ki se je ravno vrnila iz Zg. Mustanga in bo nadaljevala pot okoli Anapurne v obratni smeri. Svaka čast, vzpon na prelaz iz obratne smeri je res mučno dolg in naporen.

Pogled na dolino Mustang

Vas Jhong

Izbrala sva samo še en dan hoje do Jomsona, kjer se usedeva na bus nazaj do Pokhare. Ceste na drugi strani je precej več, pot pa ni tako slikovita. Najprej sva zavila še do tibetanskih vasi Chongur, Jhong in Jharkot. Okolica in razgledi so tako magični, da sva s pohajkovanjem porabila ves dopoldan. In čakal naju je še Jomson! Namesto daljše poti preko Lubre, sva morala direktno na cesto. Vseeno, čakalo naju je še vsaj 3-4 ure hoje. Domačini so nama priporočili bližnjico, ki se vije strmo nad cesto. Pot proti Jomsonu je kot da hodiš na konec sveta po kamniti puščavi. Občutek je grozen. Za nameček je popoldan začel pihati močan nasprotni veter, ki te ob sunkih lahko tudi podre po tleh. Pot se je vlekla, vlekla in vlekla. Ko sva se na pol poti do Jomsona kočno spustila s hriba proti reki, je bilo samo še slabše. Po dolini je nastal peščeni vihar, tako da sva se morala popolnoma zamaskirati. V Jomson sva se privlekla z zadnjimi močmi in hitro ugotovila, da je do hotelov ob letališču še daleč. Kraj je grozen, neprijazen in drag. Cene hotelov poskočijo na raven Pokhare, hrane pa precej čez. Ob kupovanju bus vozovnice sva ugotovila, da so vsi prevozniki striktno zmenjeni, da turistom zaračunajo 4x ceno, se pravi 15 USD do prve postaje v Beniju (šele tam je veza za Pokharo). Malo sva nergala, ampak  na koncu sva se morala sprijazniti.

Tudi menihi delajo

Notranjost templja v Jharkotu

Vetrovna rečna struga proti Jomsonu

Kamnita puščava

Za konec sva imela najbolj adrenalinski dan do sedaj. Vožnja z avtobusom iz Jomsona je kot vlakec smrti v lunaparku. Traja 7-8 ur za manj kot 100 km. Avtobus je sicer močan, nekaj podobnega kot gozdarski tovornjaki, ampak vseeno je daleč od udobja. Cesta ni cesta, ampak blatna, plazovita, skalnata, ozka pot. Vozi se čez reke in potoke, čez lesene mostičke, kjer te je še peš strah, visoko nad rečnimi soteskami, ipd. Tresla sva se in poskakovala non stop. Za zabavo poskrbijo povsem pijani domačini na zadnjih sedežih, ki jih sprevodnik komaj miri. K sreči imamo dobro muziko in nekaj pavz, da človek pride k sebi. Najbolj delikatna so srečevanja z drugimi vozili. Manevriranje levo, desno, naprej, nazaj, pol potnikov ven, pa spet nazaj na bus. Ko prispemo v Beni, sva srečna, da sva živa. Od Benija do Pokhare še nadaljnih 5 ur, ampak tokrat za samo 2 USD.

Naš prijatelj Eiger (avtobus)

Za konec lahko samo rečeva, da je bilo krasno. Prehodila sva ca. 150 km, se povzpela preko 5.000 m, občudovala neverjetno pokrajino, povsem drug svet, v katerem se ljudje z naravo borijo za preživetje in ne živijo dosti drugače kot v prešnjih stoletjih. Res so tukaj ceste (ki to niso), tukaj so telefoni, ampak to zaenkrat še ni okužilo kulture ljudi. Midva sva zdržala vse tegobice in spet ugotovila, kako malo je potrebno, da srečen ležeš k počitku. Nekaj hrane, nekaj vode in streha nad glavo. Nepal je lep.