Kmerska kuhinja (njam la-aa)

Hrana v Kambodži je neizmerno razvajala najine brbončice in si zasluži svoj samostojni prispevek. Lahko rečeva, da je kmerska kuhinja s svojimi bogatim prepletom okusov prav gotovo na top lestvici razlogov "za" obisk Kambodže. 

 

Morsko obarvana domača pojedina

Kmerska kuhinja ima dolgo zgodovinsko tradicijo, recepti pa so se bolj ali manj prenašali ustno iz roda v rod. Režim Rdečih Kmerov je ne samo izbrisal tradicionalne jedilnike, prekinil je tudi prenašanje znanja med generacijami. Zaradi pomanjkanja pisnih virov, se je marsikaj izgubilo (sploh bolj značilne regionalne jedi), vendar se danes kuharski navdušenci trudijo da bi se čim več tradicionalnih jedi obudilo v življenje. Izbira jedi je ogromna.

Kuhanje se začne na tržnici

Ena od nešteto vrst školjk

Najbolj značilni okusi prepletajo arome limete (v različnih oblikah), galangala, ribje paste oz. paste iz kozic, limonske trave, popra. Čutijo se tudi tuji vplivi, predvsem sosednjega Vietnama, Kitajske in seveda kolonialni francoski priokus. Bagete dobite skoraj povsod. Hrana ni pretirano začinjena oz. pekoča, čili se zelo malo uporablja ali se nadomešča s poprom. Ne smemo pozabiti na riž, ki je nepogrešljiv del skoraj vsakega obroka in na obilico rib, sladkovodnih kot morskih ter ostalega vodnega prebivalstva (školjke, polžki, raki, lignji...). Če si želite poizkusiti tudi kaj bolj eksotičnega, je Kambodža prava država za vas: žuželke, pajki, žabe, kače, ipd. Žabe so zelo za pohvalit, imajo srednje mehko belo meso, podobnega okusa kot piščanec. 

Žaba velikanka v marinadi, pečena na žaru

Tarantele

Zdaj pa k zvezdam kmerske kuhinje. Prva je Prahoc, fermentirana ribja pasta, ki se uporablja bodisi kot dodatek k jedem, bodisi se zameša v različne omake. Poskrbi za značilen "ribji" odtenek in slanost jedi. Amok je eden najbolj slavnih, oblika curry-a z ribo v okusni kokosovi omaki, soparjen in serviran v bananinih listih. Amok se lahko pripravi tudi z drugim mesom ali pa samo z zelenjavo, ampak to ni več pravi amok. Samlor oz juhice različnih vrst. Najbolj pogosto lahko dobite juho z riževimi rezanci (goveja osnova) in različnimi dodatki zelenjave ter začimb. Nekaj posebnega je Ngam Nguv oz. juha iz vloženih limet in piščanca. Cele limete se delno posušijo na soncu in nato vložijo v sladko-slano vodno mešanico. Juhi dodajo neverjeten karamelno-citrusni okus. Loc lac sicer izvira iz Vietnama, ampak so ga v Kambodži dobro posvojili. Gre za popečeno marinirano govedino z dodatkom okusne omake. Za vse, ki želite poizkustiti: recept tukaj! Chha Kh'nhei je v osnovi praženo meso (piščanec, govedina, svinjina, žaba) z ingverjem, poprom in dodatki, postreženo z rižem. Chha Kreung je prav tako praženo meso z dodatkom kmerske curry paste (kreung) z dodatkom zelenjave, oreščkov ali kokosa. Ribe na 1001 način, na žaru, kuhane, ocvrte... Paleta izborov je ogromna in odvisna od regije v kateri se nahajte. Če želite pričarati kmerski okus doma, ne boste zgrešili, če ribo premažete z mešanico seseklanjega ingverja, čilija, soli in sladke bazilike ter jo tako pečete v foliji. V Kepu morate obvezno poskusiti rake v omaki s svežim poprom (s podobno omako si lahko privoščite tudi ribe ali lignje). In še in še in še.

Amok

Chha Kh'nhei

Kurja juhica z vloženimi limetami, boljša kot izgleda

Nekaj pomoči za domače kuharske mojstre, dve precej korektni strani z recepti:

http://www.asianspicyrecipes.com

http://asiarecipe.com/cambodia

Pa še na hitro o restavracijah. Phnom Pehn ima vse kar vam srce poželi, vrhunsko domačo kmersko hrano in obilico tujih kuhinj. Ima pa tudi malce višje cene, kot se za glavno mesto spodobi. Če želite cenejšo, okusno in lokalno hrano, zavijte z glavnih ulic ali pa se oglasite na eni od tržnic. Spodoben obrok dobite za 1-2 USD, kulinarično razvajanje pa se začne nekje pri 4-5 USD. Še vedno sprejemljivo za naše standarde. V manjših mestih, z izjemo obalnih letovišč, so cene nižje. Midva sva recimo jedla daleč najboljšo hrano v Kratie-ju za zelo nizko ceno v urejeni restavraciji. Precej slavna Romdeng restavracija v Phnom Pehn-u se ni tako dobro odrezala.

Veselo kuhanje doma! Midva vabiva na kmersko večerjo, ko prideva nazaj.

Kep in "Rabbit Island" (Koh Tonsay)

Nisva imela moči in srca, da bi se odlepila od obmorske Kambodže, zato sva iz Kampota pot nadaljevala do bližnjega Kepa, nekdanjega nobel letovišča za francosko in kamboško gospodo. Noblesa je izginila s prihodom Rdečih Kmerov, ostale pa so ruševine nekdanjih palač in hotelov. Slika se počasi popravlja, novi hotelčki rastejo kot gobe po (investicijskem) dežju.

Plaža v Kepu

Kep ni nič posebnega. V bistvu je ena sama večkilometrska (10km) ulica ob obali, ob kateri so posejani hotelčki, bari, piknik platoji ipd. Ne smeva pozabiti na bizarne spomenike, od spomenika raku, pa zlate kure, morske deklice... Samo še spomenik Jackie Chanu je manjkal. Plaže v pravem pomenu besede skoraj ni, obsega le kratek pas v "središču" Kepa. Tudi voda ni ravno vabljiva s svojo rjavkasto barvo in plavajočimi smetmi. Domačini, večinoma enodnevni izletniki, se sicer navdušeno namakajo, naju pa kopanje ni premamilo. Naju pa je premamilo nekaj drugega, po čemer je Kep prav tako poznan. Je namreč raj za ljubitelje rakov in ostale morske hrane. Raki so v Kepu nekaj posebnega. Imajo značilno modro obarvane okončine, dobite pa jih skoraj na vsakem koraku. Najboljša lokacija za obrok je t.i. Crab Market, kjer sva si privoščila kilo kuhanih rakov za vsega 6 USD, da ne omenjava, da sva zraven zmazala še goro riža in ribo na žaru. Prava požrtija. Počutila sva se kot dva divjaka, ki lomita klešče in nenasitno trgata rake na pol, da prideta do še zadnjega skritega koščka mesa.

Donacija ministrstva za hitrejši razvoj Kepa

Še ena donacija za razvoj Kepa

Slavni, še živi, rak

Slavni raki na mizi, tik pred masakrom

Kep naju ni prepričal in sva po enodnevnem postanku premaknila na bližnji Rabbit Island (kjer ni nobenega zajca, da ne bo pomote). Vožnja s čolnom vzame 20 min in 10 USD vključno s povratkom (na osebo). Dostavljeni ste direktno na edino turistično plažo, kjer je na voljo obilica bungalovov, nekaj restavracij in osnovne krame za preživetje turista. Bungalovi so poceni, v povprečju 7 USD, vendar ne pričakujte (nepotrebnega) luksuza. Elektrika kot ponavadi od 18h do 22h, voda v čebru in WC na štrbunk. Čisto ok za sproščen kratek oddih. Na plaži je na voljo obilica ležalnikov, masažne storitve pa poskrbijo za dodatno poceni razvajanje. Opremo za snorklanje lahko kar pustite doma oz. na dnu nahrbtnika. Morsko dno je peščeno, posneto, voda pa precej motna. V okolici je še nekaj manjših otokov, kamor se lahko odpravite na dnevni izlet. Prenočevanje naj ne bi bilo mogoče (tako pravijo turistični delavci), večina otokov je v privat lasti in vas lahko lastniki po mili volji odstranijo.

Rabbit Island riviera

Podnapis ni potreben

Naš domek na otoku

Da bi malo prekinila lenobno prekladanje na plaži, sva se odpravila na obhod otoka, ki pa ni ravno nek izziv, kljub temu, da ga prekriva džungla. Otok je majhen, obhodila sva ga preko prej kot v 2 urah, ki pa so bile vseeno poučne. Na otoku je še nekaj hiš domačinov, ki so bodisi ribiči ali pa gojijo morsko travo (ja, čisto res) in so okupirali preostale plaže na otoku. Zelo naju je razžalostil pogled na obilico smeti, predvsem plastičnih vrečk in embalaže, posejanih po celotni obali. Plaže imajo sicer dobro lego in bi lahko bile veliko lepše kot "glavna" plaža, če ljudem le ne bi bilo tako zelo vseeno v kakšnem okolju živijo, nasmetenem in zastrupljenem namreč. Obhod sva naredila samo enkrat in je bilo več kot dovolj.

Kaj sva torej sploh počela na otoku dolge štiri dni? Brala, lenarila, malo pretegnila sklepe v morski vodi in jedla dobre večerje, opazovala sončne zahode in poslušala morske valove. Nič posebnega, življenje je preprosto.

Še en kičast sončni zahod

Najin potep po Kambodži se zaključuje. Po kratkem postanku v Phnom Pehn-u, letiva v Bangkok in kmalu zatem v Burmo. Novim dogodivščinam nasproti.

Kampot, v kraljestvu popra

Iz Sihaounkvilla sva si želela čim prej proč, zato sva odbrzela v bližnji Kampot. Dve urici s kombijem, pa smo že tam. In kaj obljublja Kampot? Ležerne sprehode ali posedanje v kavarnicah ob reki, izlete v nacionalni park Bokor, veliko popra in še kaj.

Kampot je mestece, malce odmaknjeno od kamboške obale proti hribom nacionalnega parka Bokor. Hribi poskrbijo, da se na območju ustavi nekaj dežja tudi v sušni dobi, kar doda pokrajini lep zelen odtenek. Skozenj teče več rek, ki se na spodnjem delu že mešajo z morjem. Mesto je precej turistično, takšno je bilo že v preteklosti za časa francoske kolonizacije. Lahko rečeva, da ima Kampot še največ francoskega kolonialnega šarma, dosedaj videnega v Kambodži. Stavbe povečini potrebujejo novi make up vendar še vedno lahko začutite nekdanji blišč hotelčkov in počitniških vil. Na sosednjem rečnem bregu prednjačijo pisana ribiška naselja, če se odpravite malo bolj proti morju, pa si lahko ogledate tudi soline.

Stari most

Primer obnovljene kolonialne arhitekture

"Francoska ulica"

Na voljo je raznovrstna kmerska morska hrana, začinjena s kampoškim poprom. V času francoske kolonizacije je poper iz Kampota veljal za najboljšega in je bil zelo pomemben izvozni artikel. V zadnjem času se pridelava zopet povečuje, pridno se dela na trženju in morda se zanj obetajo znova boljši časi. Tudi midva sva si nakupila zalogo.

Ribiška vasica

Leitmotiv Kampota - ribiči in gore

Kampot je primeren za kolesarjenje, saj ni veliko prometa, vmes lahko občudujete bizarne spomenike, npr. durianov spomenik, spomenik letu 2000, pa še kaj bi se našlo. Za naju najbolj zanimiva izkušnja je bil obisk tržnice, ki je res dobro založena z morskim življem, poprom, sadjem in zelenjavo, tudi francoske štručke se najdejo. Sicer pa sva bila v popotniškem leru s knjigo v levi in ledeno kavo v desni roki. 

Durianov spomenik

Vibrirajoča tržnica

Perutnina

"Ribice"

Zadnji dan sva najela motor in se odpravila v hribe na goro Bokor na ca. 1000 m nadmorske višine. Francozi so si obupno želeli pobegniti pred vročino zato so si na vrhu gore zgradili gorsko postajo, cerkev in več počitniških objektov. Sama cesta do vrha (40 km) bi lahko bila sinonim za motoristične užitke, je popolnoma nova in celo osvetljena, saj je korporacija Sokimex oz. Sokha tourism pred dobrim letom na vrhu zgradila ogrooomen hotel, igralnico, dokončujejo pa se tudi apartmajska naselja. Od nacionalnega parka je ostalo bore malo (prenehali so s pobiranjem vstopnine) gozdovi se še držijo, vprašanje kako bo v prihodnje. Med potjo doživiš precejšnjo temperaturno spremembo in na vrhu sva bila nagrajena s prijetno "mrzlo" sapico in rahlim dežjem. To naju ni oviralo, da ne bi imela popolnega piknika. Vsi, ki se boste odpravljali na goro, poskrbite, da bo tank povsem poln. Midva sva se pripeljala nazaj na črpalko na zadnje hlape.

Sokha Bokor resort

Zapuščena francoska cerkev

Razgled z vrha gore

Kep je najina naslednja postaja, izhodišče na morje in nov otok, Rabbit Island. Se že veseliva.

Ujeta v raju - Koh Rong Samloem

Dva meseca sva se potikala po hribih in dolinah, po prašnih cestah in zakotnih ulicah, iskala vsaj potoček za prvo silo, se potila in hrepenela... Kaj le je bilo v najinih mislih, ja morje! Uf, sva ga že nestrpno čakala. Tako nestrpno, da sva bila v Phnom Penh-u že čisto nasajena. In seveda sva potihem upala na pozitivno presenečnje kamboške obale, da ne bova slučajno padla v kakšno turbo beach mlakužo.

Za prvi postanek sva izbrala obmorsko mesto Sihanoukville, nekje 6 ur oddaljeno od prestolnice. Mesto je staro 50 let in se je razvilo ob pristanišču, zgrajenem po razpadu francoske Indokine. Kambodža je potrebovala izhod na morje. Danes je mesto mešanica turizma z nekaj povprečnimi peščenimi plažami, pristanišča, mafijskega gnezda, kazino zabavišč, zatočišča zahodnjaških upokojencev, ipd. Na ulicah lahko posledično opazujete zanimivo mešanico ljudi. Najboljše od Sihanoukvilla pa je, da je izhodišče za obisk več otokov, kjer je morje še relativno čisto, džungla pa gosta. Največja bližnja otoka sta Koh Rong (največji) in Koh Rong Samloem. Prvi je dokaj turistično razvit, z obilico nastanitvenih zmogljivosti in privatnimi plažami. Malo manjši, Koh Rong Samloem, ima precej manj postelj, zato pa krasne plaže brez gneče. Na celem otoku je na voljo nekje 5-6 manjših resortov z bungalovi, eden izmed njih je povezan z (edino) vasjo na severovzhodni strani otoka, kamor sva se odpravila tudi midva. Vas se imenuje M'pai Bai oz. če enostavno prevedemo "23". Na otoku je tudi vojaška baza, ki je kriva za takšno poimenovanje. Vas je namreč zelo "mlada", nastala je šele pred ca. desetimi leti, ko je vlada ponudila območje v uporabo ribiškim družinam s celine. Poudarek je na uporabi, saj je otok drugače v dolgoročnem najemu malezijske korporacije. Otoku je tako zagotovljena "lepa" prihodnost, bodisi turistična ali pa lesarska.

Pristanišče v Sihanoukville-u

Šaljivec na plaži

Otok je res pravi tropski cuker. Dolge peščene plaže, bujna vegetacija, čisto morje... Džungla je zelo gosta, urejenih poti po otoku pa skoraj ni. Če želite z ene plaže na drugo, morate najeti čoln, razen če si želite plazenja po goščavi ali pa plezanja po ostrih skalah. Midva sva bila z najino plažo več kot zadovoljna, v bližini je celo koralni greben, ki ponuja obilo užitkov pri snorklanju. Vas je majhna, njeni prebivalci pa se preživljajo bolj ali manj z ribištvom, čeprav imajo idealne pogoje tudi za kmetovanje.

Vasica na otoku

Marina

Nastanila sva se v skromnem bungalovu tik zraven hoste, tako da sva lahko ponoči poslušala vso pestro dogajanje v džungli. Kričanje opic, pa cel orkester ptičev, kuščarji... Vodni bivoli so si ponoči privoščili sočno travico zadaj za hiško in vmes poskrbeli še za manjši potres, vsaj tako sva se počutila. Eden izmed bivolov se je zaletel v bungalov in poskrbel za krajši preplah med spanjem. Posvojila sva tudi "tekko-ja", kuščarja s strašno močnim glasom in ga hitro zdresirala, da se ponoči ni preveč oglašal.

Sončni vzhod

Pot na plažo

Hišni ljubljenček

Morja sva se veselila tudi zaradi morske hrane. Sprva ni kazalo najbolje, saj je ponudba treh vaških gostilnic zelo omejena in bazira na nudlih in rižu. Midva se nisva dala in se uspela dogovoriti za večerni aranžma pri vietnamski gazdarici največjega lokala v vasi. Hua, kot ji je ime, naju je vsak večer razvajala z ribami, lignji, rakci in še čem. Predvsem pa smo vsak večer gratis pili domač rižev viski. Kot nam je razložila, "Whisky Cambodia 1, 2, 3, ok, 4 dance, 5 sleep". No, mi pri št. 5 še nismo spali, smo pa plesali. Najin vsakdan je sestavljalo kopanje, snorklanje, popoldansko dremanje in branje knjig. Življenje je lahko tako preprosto. Za malo spremembo sva šla še na treking po džungli, ki je na nama pustil obilo prask, modric in pikov insektov. Lokalni vodič je utiral pot z mačeto, ampak to še ne pomeni, da je pot prosto prehodna. Potrebno se je bilo plaziti, skakati čez hlode, narediti ozkega za hojo med drevesi in paziti na ovijalke.

Plaža

Kristalklar

Večer pri Hui

Matte -  finski plezalec po drevesih

Otok zelo zaznamuje skupina prostovoljcev, ki deluje v okviru Marine Conservation Cambodia organizacije. Prostovoljci mednarodne zasedbe predstavljajo skoraj polovico prebivalcev vasi in skušajo vaščanom prenesti čim več znanj, zlasti glede vzdržnega izrabljanja morja  oz. ohranjanja ribje populacije, otroke učijo angleščino (pomagali so zgraditi tudi šolo), načrtujejo projekt skupnih vrtičkov, ipd.

Kar nisva si želela zapustiti otoka in želja se nama je uresničila. Ladja, ki vozi nazaj v Sihanoukville, naju je namreč enostavno pozabila, kljub predhodnim telefonskim klicem operaterju. Malo sva puhala od jeze, saj nočitev na otoku ni poceni (20 USD), pa tudi sam ladijski prevoz ne (še dodatnih 20 USD na osebo). Že sva sestavljala pritožbo v glavah, ampak nama je na koncu uspelo zastonj prespati v potapljaškem centru. 

Popoldanski sprehod

Po povratku v Sihanoukville sva se odločila, da si ogledava Otres plažo in obiščeva tamkajšnji slovenski "Mushroom Point". Naletela sva na Romana, enega od lastnikov in imeli luštno priliko po domače poklepetati v beach baru. Tako prenočišča, bungalovi kot tudi bar na plaži so zgrajeni v stilu "gobic", pokritih z naravno streho iz palmovih listov. Plac je zelo priljubljen, pohvaljen tudi v LP in očitno dobro voden. Slovenci znamo. Z veseljem bi ostala kak dan še tam, vendar naju čas že počasi preganja, Kambodža pa še ni do konca obdelana. Ob obali greva proti vzhodu in mestu Kampot.

Otres plaža

Vrt z "gobicami"

Phnom Penh

O Phnom Penh-u sva od popotnikov slišala vse mogoče, od tega da je super žurersko mesto, do popolnoma nasprotnih kritik, da je blazno dolgočasno in brez prave vsebine. Ni bilo druge, kot da se še sama prepričava.

Sama pot je bila tudi tokrat nekaj posebnega, saj smo iz planiranih 6 ur potovanja, dosegli rekordnih 8 ur. Razlog: ena ura menjavanja počene gume. K sreči nas je okvara doletela v senci pod drevesi. Da pa je bila mera za ta dan še bolj polna, naju je po prihodu v mesto napadla tuk tuk mafija. Sva jih že vajena, ampak še vedno je težko ohraniti mirno kri. Imela sva ogledan hotelčič iz vodiča, vendar sva bila dostavljena na drug naslov z istim imenom. Seveda, sva to ugotovila, ko je bilo že prepozno. Cena uhuhu, sredi glavne party ulice in grooozna soba. Ker so bile opcije naokoli še dražje sva se sprijaznila z eno nočitvijo in že naslednje jutro zgodaj pobegnila na drugi konec mesta.

Dnevni utrinek

Večerni make-up

Prvi vtis o Phnom Penh-u ni bil najboljši. Večerni sprehod je razkril marsikaj. Glavni del mesta poln "barov" in "klubov" pred katerimi se razstavljajo zelo mlada dekleta. Na drugi strani pa ostarela zahodnjaška klientela, ki se nemalokrat brez zadržkov kaže v družbi takorekoč otrok. Ogromno je tudi beračev, invalidov in podobnih revežev, ki se poskušajo hraniti z ostanki na mizah dragih hotelov. Ena od temnih plati Kambodže.

Obrtnica

Dostava kosila kamorkoli

Cvetoči zobarski posel

Rikšarji na kolesih - izumirajoča vrsta

Želela sva si malo kulture in izbraževanja, zato sva se odločila za ogled nacionalnega muzeja in kraljeve palače. Nacionalni muzej je zelo skromen (čeprav obljublja drugače), ogledati si je mogoče predvsem kipce iz različnih obdobij kmerske zgodovine. Če ne bi bilo doniranih predmetov iz VB, Francije ali ZDA, bi bil muzej verjetno kar prazen. Dragotine so večinoma v tujih rokah. 

Muzejska kravica

 Kraljeva palača je bila že malo boljša kar se razkošja tiče. Najbolj impresivna je bila srebrna pagoda, ki je tlakovana s 5000 srebrnimi ploščicami. V njej je možno videti ogromno zlatih in srebrnih kipcev bud, najbolj znan je 90 kg kip bude (Maitreja buda) okrašen z 9584 diamanti.

Kraljeva palača od zunaj

Srebrna pagoda

Težji del zgodovine sva si pustila za naslednji dan, ko sva obiskala zloglasni zapor rdečih kmerov Tuol Sleng oz. S-21. O Rdečih Kmerih je že bilo veliko povedanega. Zapor je nastal v prostorih nekdanje srednje šole sredi mesta. Učilnice so spremenili v celice in mučilnice, idiličen vrt pa prav tako opremili za namene mučenja. Telovadni pripomočki so postali natezalnica. V S-21 zaporu je v 4 letih delovanja med 1975 in 1979 izginilo ca. 20.000 ljudi, predvsem "nezvesti" kadri Kmerov. Bivanje v zaporu je preživelo zgolj 7 ljudi (po drugi verziji okrog 20), ki so uspeli preživeti zahvaljujoč uporabnim znanjem kot so slikanje, fotografija, popravljanje strojev... Obisk nekdanjega poslopja groze pusti globok vtis, čeprav je mogoče videti le gole stene in fotografije zapornikov. Stene še vedno nemo kričijo, krvavi madeži so še vidni. Nekaj podobnega lahko opazite tudi na obrazih srednje in starejše generacije Kambodžanov. Strahote še niso pozabljene, smeha in veselja je malo. Nekaj glavnih vodij rdečih kmerov še vedno ni obsojenih oz. so ušli z  relativno milo kaznijo. Branijo jih najboljši ameriški, nizozemski in britanski odvetniki. Z nekdanjimi zločinci naj bi bila povezana tudi aktualna vodilna stranka CPP (Cambodia People's Party), kar pomeni da so Rdeči Kmeri samo malo zamenjali barvo in sprejeli doktrino kapitala. Enaka zgodba na različnih koncih sveta.

Tuol Sleng

Zaporniški prostori

Po vsem hudem sva potrebovala okrepčilo. Kambodža je idealna, če si želite preizkušati svoj kulinarični pogum. Restavracija Romdeng (sicer del Friends International organizacije) je idealno mesto za kaj takega. Gre za restavracijo, ki izobražuje mladino z ulice in je zaradi svojih "karitativnih namenov" tudi zelo draga. Zamižala sva pri budgetu in si privoščila dobrote kot so ocvrte tarantele, amok z ribo, ipd. Zdaj že lahko rečeva, da sva navdušena nad kamboško hrano. Recepte že zbirava. Polni in raznovrstni okusi, velika izbira eksotike kot so kače, žabe, polži, žuželke, pajki, ipd. Žabice so super, tarantela pa po pravici povedano nima ravno okusa. Kot kak dlakavi čips. 

Urška uspešno premaguje svoj strah pred pajki

Kambodža je preplavljena z t.i. nevladnimi pomoč ponujajočimi organizacijami, ki so vse po vrsti iz tujine.  Število le-teh je res impresivno. Vsi na veliko "pomagajo" in zbirajo sredstva, učinki pa so bog ve kje. Restavracij kot je Romdeng, je samo v Phnom Penh-u več kot 10. Kot sva opazila na licu mesta, vse skupaj bolj diši po izkoriščanju zastonj delovne sile. Pa še za pranje denarja je priročno.

Dva dni velemesta je bilo čez vrh glave dovolj. Naslednji cilj, tako težko pričakovan (že dva  meseca ga čakava) - morje! Da vidimo, s čim se Kambodža lahko po morsko pohvali.