Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 3. del

Po ležernem "prostem" dnevu se je stanje Urškinih kolen precej izboljšalo in lahko sva nadaljevala pot. Vseeno sva se raje odločila za lažjo in hitrejšo varianto poti do Brage (tudi Braka), 3-urno  t.i. spodnjo pot. Če  bi se odločila za "zgornjo" pot, bi potrebovala dodatni dan in dovolj moči za dolgo strmino. Energijo bova raje varčevala za prelaz, razglede in zanimive vasi pa sva upala, da bo možnost še nadoknaditi drugje.

Pogled na dolino Manang

Braga (Braka)

Pot iz Spodnjega Pisanga je dokaj položna, pretežno po cesti, na kateri se od časa do časa pojavijo motorčki na poti iz Mananga. Spet sva odpirala usta od čudenja nad hribi okoli naju. Kmalu sva opazila učinke redkejšega zraka, težke noge in grozno žejo. Bila sva že krepko nad 3.000 metri in bila bi medicinski fenomen, če tega ne bi občutila. Kmalu po Pisangu se dolina spremeni, gozd se začne umikati, obdelovalne zemlje je vedno manj. Vstopava v kamnito pokrajino, dolino, na dnu posejano s suho travo na kateri se pasejo konji in govedo. Zdi se kot kakšen filmski prizor prerije iz westernov in samo sneženi vrhovi v ozadju opominjajo, da smo vendarle v Nepalu. V vasi tik pred Brago sva se okrepčala s chapatiji in jakovim sirom. Dobra stvar, sir sicer malo suh, ampak močnega okusa.

Sezonski most 

Polja v okolici Brage

Braga (3.450 m) je stara, napol zapuščena vas umeščena v skalovje peščenjaka. Slovi po svojem 500 let starem budističnem samostanu. Ornamentirana notranjost naj bi bila več kot vredna ogleda, vendar morate najti pravo osebo, ki vas bo spustila notri. Tibetanski vpliv je vseprisoten. Vasica je zelo fotogenična, skrivnostna in v oblačnem  vremenu kar malo strašljiva. V hotelu sva dobilo luštno sobico, tokrat prvič z lastnim WC-jem in spet sva se veselila dneva "pavze". Nekje na 3.500 m je priporočljivo prespati dodatno noč za prvo aklimatizacijo. Okoli Brage so tudi idealne možnosti za dnevne vzpone preko 4.000 m, ki dodatno pomagajo premagovati višinske težave. Generalno pravilo naj bi bilo, max. 500 m razlike med kraji kjer prenočujete (vzpon preko dneva je lahko višji).

Pot na njivo

Večina ljudi se odloči za vzpon do "ledenega jezera" (4.900 m) nad Brago. Zaradi razočaranih poročanj ostalih pohodnikov, da gre bolj za mlako, razgled pa tudi ni kaj prida, sva se odločila, da ga prešpricava. Še vedno sva imela v mislih plan, da zavijeva proti Tilicho jezeru, kjer se prav tako lahko dela postopna aklimatizacija. Izlet vzame 2-3 dni, vendar je najvišje ležeče jezero (4.949 m) na svetu res vredno ogleda. Urškina kolena se s planom niso strinjala in so ponovno grozeče zatekla. Aklimatizacijski dan sva tako preživela s pohajkovanjem okoli Brage in Mananga ter odpisala priprave na Tilicho. Vrhunec dneva je bil prav gotovo jakov curry v Manangu, sicer zelo drag, ampak tako zelo dober. Meso je na poti zelo redko na voljo, zato sva izkoristila priliko za potešitev krvoločnih nagnenj.

Pogled na Anapurno iz Mananga 

Pohodnica

Manang

Drugo noč v Bragi se je začelo, pojavila se je višinska nespečnost. Srce razbija in na trenutke ti zmanjkuje zraka. Po neprespani noči sva se odpravila proti Yak Kharki (4.040 m), današnjemu cilju. Pot je kratka (le 3 ure) in se zlagoma vzpenja. Še zadnjič sva se ozrla na kamnite hiše Mananga in polja. Pred nama je surova kamnita pokrajina, kjer ni več stalnih naselbin, le še hoteli za pohodnike in zavetišča za pastirje ali karavane. Srečujeva črede jakov, karavano mul in prve velike pohodniške skupine. Prelaz Thorong La je vrhunec poti za vsakogar in zdi se da bo gneča tik pod vrhom precej večje kot sva bila navajena do sedaj. K sreči večina oddide na prenočevanje v Ledar, 200 m višje od Kharke, tako da na koncu ostaneva takorekoč sama v hotelu.

Gangapurna se pokaže v vsej lepoti

Nekoč je bil jak

Jaki na paši

Še eno krasno jutro, tokrat v družbi jakov. Glede na to, da se tudi danes premakneva le za 500 m navzgor, se nama nikamor ne mudi. Pot je lahka, vseeno pa redek zrak utruja da je joj. V roku 3 ur sva v Phedi-ju (4.500 m) in spet imava krompir, da večino pohodnikov ostane le na kosilu, noč pa bodo preživeli v "High campu" bližje prelaza. Vreme se menjava iz minute v minuto, od dežja, sonca, do oblakov in ponovnega dežja. Dolgčas popoldneva premagujeva s potapljanjanjem ladjic in kockanjem. Noč je grozno mrzla, zavita sva v spalne vreče, pokrita z odejo in razmišljava, da bi si nataknila še kapo in rokavice. Spet nespečnost.

Pot proti Phedi-ju

Pohodnik

Reševanje vojaka Levi-ja

Lepote vsepovsod

Ostane nama samo še ena noč do D - dneva. Premakneva se se takorekoč za vogal do High camp-a (4.800 m). Vzpon je strm in sopihava kot zdelana konja. Vmes pot popestri še helikopter, ki je prišel po povsem zdelanega Izraelca. Težave z višino je imel že več dni, vendar je trmasto rinil navzgor, namesto da bi šel nižje. Večer prej je priznal poraz in naročil helikopter, ki pa zaradi slabega vremena ni mogel priti isti dan.

High Camp

Razgled s špičke nad High campom

High Camp ima krasen razgled. Tik pred snežno ploho nama je še uspelo zlesti na špičko nad kočo in ovekovečiti pokrajino. Vidijo se Chuluji, prekriti s snegom, ki napaja nešteto rečic. Pokrajina je povsem nezemeljska. Večino dneva vedriva na toplem v koči, ljudje pa se pridno nabirajo. Spet nešteto partij kock, odlična pica z jakovim sirom in litri čaja. Ob 5.30 naslednje jutro je čas za odhod.

Pot proti prelazu

Spanja spet ni, malo zaradi nervoze same, malo pa zaradi višine. K sreči se neprespanost do sedaj čez dan še ni poznala. Ob 3h  zjutraj pokukava skozi okno in se od šoka popolnoma prebudiva. Zunaj veselo sneži. Samo še to nama manjka na najbolj pomembni dan. Imava topla oblačila do nekje 0 -5 stopinj, nimava pa visokih nepremočljivih čevljev. Tolaživa se z mislijo, da se lahko vreme v nekaj urah povsem spremeni. Ob 5-ih zjutraj je situacija le še slabša. Zunaj je že 10 cm snega in še vedno sneži. Prve skupine odrinejo kljub snegu in temi. Kaj sedaj? Greva danes, ne greva danes, počakava na dan? Po posvetu z ostalimi se okoli 6.30 opogumiva, da greva na pot. Čez dan se lahko zgodi, da se bo sneg začel topiti ali pa da sploh ne bo ponehalo in bova ujeta še en dan ali pa celo več. Obe možnosti sta precej slabši, kot hoja po snegu. 

Končno na prelazu!

Druga stran prelaza

Nema zime za Eskime

Polna adrenalina se pridruživa eni od izraelskih skupin. Sneženje ni tako strašna stvar, pot pa je prav grozna. Sneg je moker in dober oprijem je možen le v celem snegu. Presenetljivo dobro nama gre in počasi se posloviva od skupine, ki je kar preveč počasna. Pot ni tako huda, niti strma kot sva pričakovala in na nek poseben način je hoja po snegu lepa. Vidljivost je slaba, povsod belina in skoraj nič ljudi. V 2,5 ure sva na prelazu, na najvišji točki do sedaj v življenju, na 5.416 m! Povsem sva nasmejana, niti mokre noge in leden veter nama ne pokvarijo veselja. Za dodatno veselje poskrbi še čajnica na vrhu, kjer se zasluženo pogrejeva. Vreme se naenkrat spremeni. Sneženje preneha, pojavijo se sončni žarki. Razgled sicer ni tisti "ta pravi", ampak to po vsej poti navzgor sploh ni več pomembno.

Drama na nebu

Glavni del poti čez prelaz je dolgi spust. Brziva kolikor moreva, da ubeživa močnemu soncu in taljenju snega. Pot je spolzka, tako da lahko uživajo vsi sankači (po riti) in smučarji (brez smučk). Je pa zato razgled toliko boljši. Na drugi strani se odpira kamnita pustinja Mustanga in novi pobeljeni vrhovi. Ustaviva in prespiva lahko šele v Muktinathu, po ca. 4 ure hoje navzdol s prelaza. Zadnja tretjina spusta je še posebej strma in kolena malo škrtajo. Vseeno neumorno nadaljujeva. Popoldan prispeva nazaj v turbo civilizacijo. Muktinath (3.800 m) je starodaven romarski kraj, tako za budiste kot hindujce, kjer so prisotni vsi naravni elementi (voda, ogenj, zrak, zemlja). Cesta je polna romarjev na motorčkih in džipih, hotelov je prav tako čez glavo dovolj. Kraj sam ni nič posebnega, ima pa lep razgled na preostale vasi in hribe. Midva sva se predvsem razveselila toplega tuša, tople sobe in dobre hrane. V hotelu sva srečala tudi skupino Čehov, ki se je ravno vrnila iz Zg. Mustanga in bo nadaljevala pot okoli Anapurne v obratni smeri. Svaka čast, vzpon na prelaz iz obratne smeri je res mučno dolg in naporen.

Pogled na dolino Mustang

Vas Jhong

Izbrala sva samo še en dan hoje do Jomsona, kjer se usedeva na bus nazaj do Pokhare. Ceste na drugi strani je precej več, pot pa ni tako slikovita. Najprej sva zavila še do tibetanskih vasi Chongur, Jhong in Jharkot. Okolica in razgledi so tako magični, da sva s pohajkovanjem porabila ves dopoldan. In čakal naju je še Jomson! Namesto daljše poti preko Lubre, sva morala direktno na cesto. Vseeno, čakalo naju je še vsaj 3-4 ure hoje. Domačini so nama priporočili bližnjico, ki se vije strmo nad cesto. Pot proti Jomsonu je kot da hodiš na konec sveta po kamniti puščavi. Občutek je grozen. Za nameček je popoldan začel pihati močan nasprotni veter, ki te ob sunkih lahko tudi podre po tleh. Pot se je vlekla, vlekla in vlekla. Ko sva se na pol poti do Jomsona kočno spustila s hriba proti reki, je bilo samo še slabše. Po dolini je nastal peščeni vihar, tako da sva se morala popolnoma zamaskirati. V Jomson sva se privlekla z zadnjimi močmi in hitro ugotovila, da je do hotelov ob letališču še daleč. Kraj je grozen, neprijazen in drag. Cene hotelov poskočijo na raven Pokhare, hrane pa precej čez. Ob kupovanju bus vozovnice sva ugotovila, da so vsi prevozniki striktno zmenjeni, da turistom zaračunajo 4x ceno, se pravi 15 USD do prve postaje v Beniju (šele tam je veza za Pokharo). Malo sva nergala, ampak  na koncu sva se morala sprijazniti.

Tudi menihi delajo

Notranjost templja v Jharkotu

Vetrovna rečna struga proti Jomsonu

Kamnita puščava

Za konec sva imela najbolj adrenalinski dan do sedaj. Vožnja z avtobusom iz Jomsona je kot vlakec smrti v lunaparku. Traja 7-8 ur za manj kot 100 km. Avtobus je sicer močan, nekaj podobnega kot gozdarski tovornjaki, ampak vseeno je daleč od udobja. Cesta ni cesta, ampak blatna, plazovita, skalnata, ozka pot. Vozi se čez reke in potoke, čez lesene mostičke, kjer te je še peš strah, visoko nad rečnimi soteskami, ipd. Tresla sva se in poskakovala non stop. Za zabavo poskrbijo povsem pijani domačini na zadnjih sedežih, ki jih sprevodnik komaj miri. K sreči imamo dobro muziko in nekaj pavz, da človek pride k sebi. Najbolj delikatna so srečevanja z drugimi vozili. Manevriranje levo, desno, naprej, nazaj, pol potnikov ven, pa spet nazaj na bus. Ko prispemo v Beni, sva srečna, da sva živa. Od Benija do Pokhare še nadaljnih 5 ur, ampak tokrat za samo 2 USD.

Naš prijatelj Eiger (avtobus)

Za konec lahko samo rečeva, da je bilo krasno. Prehodila sva ca. 150 km, se povzpela preko 5.000 m, občudovala neverjetno pokrajino, povsem drug svet, v katerem se ljudje z naravo borijo za preživetje in ne živijo dosti drugače kot v prešnjih stoletjih. Res so tukaj ceste (ki to niso), tukaj so telefoni, ampak to zaenkrat še ni okužilo kulture ljudi. Midva sva zdržala vse tegobice in spet ugotovila, kako malo je potrebno, da srečen ležeš k počitku. Nekaj hrane, nekaj vode in streha nad glavo. Nepal je lep.

Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 2. del

Kakor sva prišla do Odarja, tako sva po kamnitih stopnicah na drugi strani tudi odšla. Opogumljena z dobrim tempom prejšnjega dneva sva si zadala visok cilj, da na koncu dneva prispeva v Chame (2700 m), ca. 5-6 ur hoje stran. Hitro sva ugotovila, da ne bo šlo tako zlahka. Pretekli dnevi (to je bil že peti dan hoje) so pustili posledice. Urškina kolena so se tresla in zatekala, Jure pa se je pritoževal nad bolečinami v hrbtu. Sprijazniti sva se morala s počasnejšim korakom. Pokrajina se je z višino začela spreminjati. Gozd se je vedno bolj redčil in postajal bolj iglast. Vsaka ravna zaplata zemlje je spremenjena v njivo. Pot naju je vodila visoko nad rečnim kanjonom, naokrog pa sva lahko občudovala strme stene visokih hribov.

Otroci in konj

Sledil je strm vzpon med Danaqyuem in Tamangom. Sprva kamnite stopnice zatem pa samo še strma pot navzgor. Najini telesi sta vedno bolj vztrajno protestirali, da sta utrujeni in imata dovolj. Za nameček sva se skoraj izgubila. No, bila sva na pravi poti samo tega nisva vedela. V gozdu sva imela na izbiro cesto in strme kamnite stopnice (nikjer nobene oznake) in ker sva vedela, da vzpona še ni konec, sva izbrala stopnice. Pot naju je vodila skozi prelep z mahom obrasli gozd. Zaskrbljena sva postala, ko sva ponovno prečkala reko, kar v vodiču ni bilo omenjeno. Po kratkem razmisleku sva se odločila, da se vrneva nazaj do ceste. Kmalu zatem srečava fantiča, ki je s fračo streljal ptice. Povsem sva ga prestrašila in je skoraj pobegnil pred nama. Potrdil je, da sva bila na pravi poti do Tamanga. Še enkrat nazaj čez gozd, čez most in korajžno naprej. Vas je bila takorekoč za vogalom. Po zasluženem kosilu in čaju sva se odpravila proti Chameju.

Ajdova polja

Pot se ni več strmo vzpenjala in sva zelo uživala, ker je bil odsek čudovit. V Kotu (45 min pred Chamejem) sva se ustavila na čaju, na koncu pa ostala čez noč, saj so kolena in hrbet rekli, da ne gredo nikamor več. Še na dež se je pripravljalo, tako da je sobica prav vabila k počitku. In spala sva zastonj.

Bodoči hribolazec

V hribih se vstaja zgodaj! Po deževni noči se je razkrilo jutro s kristalno čistim nebom in polno luno, prvič na poti sva se lahko zazrla v snežno bele vrhove v daljavi. Pokazalo se je visočanstvo Anapurne 1. Kot hipnotizirana sva zrla skozi okno ter vse od 6. ure zjutraj opazovala igro jutranje svetlobe in gora. Ampak morala sva naprej. V Chame-ju sva si nakupila nekaj priboljškov (mmm, samose za zajtrk) in se še malce razgledala po vasi. Pot se je nadaljevala ob reki, nato pa počasi zašla višje v gozd. Za vsakim ovinkom se je odprl nov razgled. Temperatura je občutno padala, okrepil se je veter. Naselbin ni bilo, v Bhratangu sva opazila le nasad jabolk. Kukala sva čez visok zid ali bi dosegla kakšno jabolko, pa je bilo naprezanje zaman. Kot da bi brali najine misli, so nama zaposleni iz nasada (ravno na poti domov) podarili 2 jabolka. Najboljša malica.

Anapurna 1

"Budistični kamni"

Naenkrat se je pred nama odprl veliki zid Pisanga. Mogočna gladka stena (visoka 1500 m), ki naj bi po verovanju vodila v onostranstvo. Kasneje sva na gozdni poti trčila v veliko izraelsko skupino. Izraelskih turistov je v Nepalu ogromno in kot so nama povedali, je treking na vrhu popularnosti. Po skoraj 3 urah hoje iz Chame-ja, je prva civilizirana postojanka šele Dhukur Pokhari Danda. Čas za kosilo. Cene naraščajo z nadmorsko višino. Za malo porcijo juhe iz vrečke sva plačala 350 Nrp.

Dolina Pisang

 Veliki zid Pisanga

Do Spodnjega Pisanga (Lower Pisang) naju je ločila še ura hoda. Krasna dolina, nekaj polj, nekaj gozda, ob robu rečica, vsenaokoli pa mogočni hribi. Na desni strani, visoko v bregu nad reko se je že videl Zgornji Pisang, fotogenična kamnita vas srednjeveškega videza. Midva sva se povsem zadovoljila z namestitvijo v Spodnjem Pisangu (3250 m), do zgornjega soseda enostavno ni več šlo. Urškina kolena so danes še bolj ječala in zahtevala pavzo.

Pogled na zgornji Pisang

Dobro jutro

Spodnji Pisang

Pavzo sva res naredila in si vzela dodatni dan lenobe v Pisangu. Kraj je bil pravi, vreme še bolj. Pohajkovala sva naokoli, odkrivala nove in nove razglede na Anapurno ter opazovala (mir) vaškega življenja. Naletela sva ravno na čas žetve, spravila pridelkov in priprav živalske krme za zimo. Zvečer zapečen krompirček z jajcem, rakši in indijski filmi. Pravi recept za sladek spanec.

Batmanov vikend

Na jutranjem sprehodu

Strop v templju

Prodajalka jabolk

Epski potep okoli Anapurne (Annapurna Circuit) - 1. del

Pripoved o Anapurni s sabo nosi odgovor zakaj sva se sploh znašla v Nepalu. Rada imava naravo,  rada premikava spodnje okončine po odmaknjenih poteh, ampak nisva ravno ljubitelja mraza, sploh pa ne zagrizena hribolazca. Polna predsodkov povprečnega zarukanca na začetku najine poti po Aziji na Nepal nisva niti pomislila. Vendar sva srečevala vedno več zanimivih ljudi, ki so ravno prišli iz te himalajske države polni navdušenja nad trekingi, gorami in ljudmi. Odpirale so se nama oči in nekaj mesecev nazaj sva dokončno sklenila, da morava videti Himalajo od blizu. Opis trekinga okoli Anapurne je zvenel mamljivo: ne prevelika zahtevnost, krasni razgledi, kulturna in naravna raznolikost, dobra in poceni namestitev na poti ter možnost, da se na pot odpraviš sam brez vodičev ali nosačev. Res gre po drugi strani za najbolj turistično oblegano ruto, vendar sva računala na mir predsezone. Zaradi gradnje ceste je nastalo več novih "obvozov" prvotne poti, ki pa so ravno tako zanimivi, le (po večini) daljši.

V ozadju najin cilj

Anapurna, gorski masiv sredi Nepala, nosi ime po boginji hrane oz. žetve. Ni si je težko zamisliti, kako sedi na tronu katerega od zasneženih vrhov ter dirigira padavinam, ki napajajo reke Nepala in Indije. Imela sva čast, da sva jo lahko opazovala z varne razdalje kot drobcena popotnika. Naklonila nama je večinoma lepo vreme, le proti koncu se je očitno vmešal nek drugu gorski bog in poskrbel še za malo adrenalina. Kljub temu sva neizmerno vesela, da sva se odpravila na to pot in doživela čudovito izkušnjo. Zaljubila sva se v hribe in Nepal.

Energična Urška

Preden sva se odpravila na pot je bilo potrebno zadostiti birokraciji in primakniti prispevek v državno blagajno. Za vsak treking (vsako ruto posebej) potrebujete t.i. TIMS kartico, s katero se registrirate na kontrolnih točkah in naj bi se zato počutili bolj varne. Še dve leti nazaj je bila brezplačna, danes pa plačate 20 USD, ki gre v žep treking organizaciji. Poleg TIMS-a potrebujete še vstopnico v "Anapurna nacionalni park", za katero gre nadaljnih 20 USD. Oboje lahko urejate le v Kathmanduju ali Pokhari, če izberete kakšen drug treking, pa samo v Kathmanduju. Cene so zelo različne, pogoji ravno tako.

Večdnevna hoja po soteski

Pa pojdimo lepo od začetka. Nekoč je bilo težje, prave ceste ni bilo, potoval si lahko peš ali pa s konjem. Danes je enostavno. Bus iz Pokhare naju je po petih urah vožnje dostavil na tradicionalni štart v Besisahar-ju, na višini 820 m. Lahko bi se zapeljala še dlje, saj cesta pridno napreduje, vendar enkrat se je pač treba postaviti na noge. Ura je bila pozna, zato sva se kar po cesti odpravila do dnevnega cilja v Ngadiju. Cesta je še vedno bolj razdrapan kolovoz kot pa kaj drugega in ni prometna. Poteka ob reki in mimo riževih polj. Še vedno sva v vročem tropskem pasu in se pridno potiva na soncu. V Bhulbuleju prečkava prvi viseči most (zabavna reč) in se po treh urah že znajdeva v Ngadiju. Malce pred vasjo opaziva kitajske tovornjake in skrivnostno gradbišče tunelov na drugi strani reke. Kitajci gradijo hidroelektrarno in pripadajočo infrastrukturo. Vodni viri bodo očitno prvi padli v Nepalu. V Ngadiju se prvič srečava s ponudbo sob, vse po vrsti so v razmajanih barakah s pločevinasto streho. Pripravljena na vse sva se parkirala pri družini z 2 sobama za turiste. Na postelji tanka plast slamnate blazine, kopalnica na vrtu, na drugi strani vrat pa lokalni bar in trgovina. Skromno in zabavno, cena sobe 100 Nrp (1 USD). Ngadi je poln delavcev, ki gradijo elektrarno, vmes pa je še nekaj lokalnih posebnežev z brezzobim nasmehom in majavo hojo. Midva imava za večerjo dhal bat, oni viski. K sreči gredo zgodaj spat, tako kot midva.

Pogled na reko Marysyangdi

Kitajci prihajajo

Zjutraj jo mahneva proti Bahundandi (1310 m). Sprva pot še poteka po cesti, po pol ure pa se že odcepi navzgor. Vroče sonce in strmina naju pripravita do sopihanja. Višje ko sva, več pokrajine se odstira. S templja v Bahundandi občudujeva razgled na rečno dolino, riževe terase in visoke hribe v daljavi. Riževa polja so zelena da skoraj ne gre bolj. Monsun se je komaj končal, voda, hudourniki bruhajo iz okoliških pobočij. Po kamnitih stopnicah se spustiva navzdol, skačeva čez potočke in prečiva manjše vasi. Možnosti za postanek ob okrepčilu je veliko in kar težko je izbrati. Razgled na polja ali slapove, reko ali visoke hribe? Na koncu zmaga gostilnica s pogledom na veličasten slap vasi Shyange. Nadaljujeva proti Jagatu, oddaljenem ca. 1,5 ure hoje. Zdi se malo, vendar sva že utrujena. Najbolj grozna stvar je nahrbtnik, ki je kljub minimalnemu pakiranju še vedno težak okoli 10 kg. Hrbta še nista utrjena, glava tudi ne. Zadnji del poti se spet strmo vzpne in vsak korak je naporen. Kje za vraga je ta vas? Za zadnjim ovinkom seveda. Hitro sva potolažena, ko pokukava v ponujene sobe. Krasota, za 100 Nrp pravi jogiji, čistoča tip top in celo topla voda v kopalnici. Da bi se takšen standard le nadaljeval.

Okolica Bahundande

Vedno višje naju vodi pot

Ko je vode preveč se hodi po ograji

Slap v vasi Shyange

Naslednji dan ubereva taktiko rana ura - hladna ura. Okoli 10. ure postane neznansko vroče in do takrat bi rada čim več prehodila. Plan je bil ambiciozen, 5-6 ur hoje, cilj v Dharapaniju (1900 m). Pa da vidimo kdo bo prej, nemška mularija ali midva. Pot se spet vije ob reki, malo navzdol, pa malo navzgor, prečiva viseče mostove in občudujeva divjo rečno sotesko. Malce pred dolino Tal spet bolj strm vzpon in prehitevanje večje skupine pohodnikov. Zdi se nama, da sva v vrhunski formi, nahrbtnik so že lažji in lahko bi hodila še in še. V Talu se naenkrat odpre široka dolina. Reka je tukaj mirna, s široko prodnato "plažo". Kjer je zemlja se gojijo riž, koruza in raznovrstna zelenjava. Če bi imela več časa, je pravi kraj za ležeren dan na sončku. Po kosilu v Tal-u se preko Karte-ja odpraviva direktno do Dharapanija. Ob reki opaziva in zavohava prvo večje polje konoplje. No, ni ravno polje, zasejala se je sama kjer se je pač dalo. 

Dolina Tal

V polju marihuane

Viseči mostovi so bili adrenalinski

Karavana

Dharapani se zdi daleč. Hoja po kosilu je težavna, počasna in nahrbtnika sta naenkrat dvakrat težja. Dharapani naju še dodatno dotolče. Mrzel, senčen kraj v rečni kotanji, ljudje pa prav neprijazni. Pogledava nekaj sob, vse so zelo uborne in 3x dražje kot do sedaj, kljub temu, da nas je turistov zelo malo. Vodič je omenjal kratek ovinek (30 min) do vasi Odar, ležeče na hribu nad Dharapanijem. Naj bi šlo za slikovito avtentično vas, kjer lahko prenočujete v "homestay-u". Ok, pa poizkusiva srečo. Le da je do te sreče vodilo še neskončno veliko stopnic. Odar je pač toliko višje, na 2195 m. Z zadnjimi močmi sva se privlekla v vas in skoraj onemela. Prišla sva v ozko kamnito naselje, z bivoli in kurami na tlakovanih ulicah, poleni za kurjavo zloženimi po strehah in nasmejanimi starimi mamami s koši na hrbtih. V ozadju terase s koruzo in ajdo. Vauuu, potovanje v času. Domačini nama hitro pomagajo najti prenočišče (nič slabše kot prejšnji dan v Jagatu) in naju usmerijo po vasi. Zjutraj se lahko povzpneva na razgledno točko in se prvič na poti zazreva v pobeljene vrhove, natančneje v Manaslu. Pravo doživetje pride z večerjo. Povabljena sva k domačemu ognjišču gostiteljičine babice. Po leseni lojtri splezava v z zemljo/glino obloženi prostor, kuhinjo in dnevno sobo obenem, s pravim ogenjčkom, staro posodo... Mladenka se loti kuhanja, babica in dedek pa komentirata. Smejimo se in pomenkujemo o najini poti. 

Vas Odar

Dedek in babica

V Odarju se največ preživljajo z živinorejo in poljedelstvom, računajo pa tudi na razvoj turizma. Pozimi je krepko zasnežen in večji del ljudi gre v dolino. Začudila sva se nad prizorom v vasi, ko mladi moški prenašajo in varujejo otroke. Kam so šle vse mlade ženske? Direktnega odgovora nisva dobila. Nekaj se jih je zvečer sicer vrnilo s polj, vseeno pa je skrivnost ostala. So one tiste, ki služijo v dolini? 

Skrbni očka

Najina gostiteljica

Gasilska z mlajšim delom družine

Zvečer se zbere še preostali del družine, mama, brat in sestra, nekaj zijal ter sosed, ki je prišel na kozarček. Jemo fižolov kari, špinačo, krompir, riž in koruzo. Ogenjček prijetno greje in razsvetljuje prostor. Poseben občutek domačnosti in pristnosti. Zaspiva sladko. Žal naslednji dan z razgledom ni bilo nič, saj je bilo jutro oblačno in megleno. Nadaljujeva.