Spice Spot blog: nadaljevanje potovanja v domači kuhinji

Da nama ni preveč dolgčas in lahko razvijava svoje kuharske spretnosti (ter obujava spomine), je ustvarjen nov kulinarični blog z imenom Spice Spot.

Povezava: http://spicespot.blogspot.com/

Na njem se boste lahko skupaj z nama zabavali ob pripravljanju različnih azijsko obarvanih jedi in brskali po receptih. Dober tek!

Za slovo od Šrilanke

Spodobi se, da v stilu preteklih objav narediva zaključni obračun tudi s Šrilanko. Bilo je kratko, malo sladko in malo tudi kislo. Je bilo pač treba domov in glava se je proti koncu že preklapljala na frekvence stare celine. Volje in želje, da bi se v deželo in njene prebivalce bolj temeljito poglobila, je zmanjkovalo dan za dnem. Budističnih templjev in jam sva imela že tudi dovolj iz držav JV Azije. Želela sva si predvsem zelene narave in morja.

Bela stupa.

Nagajivke vsepovsod

Šrilanka je ravno prav velika (oz. majhna), raznolika in eksotična za kratek azijski dopust. Če vam primanjkuje časa in si privoščite lasten prevoz, jo zlahka prekrižarite v samo 2 tednih. Ponudba je tovrstnemu turizmu povsem prilagojena. Cene prenočišč so višje kot v JV Aziji ali Indiji, luksuznih resortov ne manjka, prav tako ne turističnih agencij ali zasebnih prevoznikov. Javni transport je sicer povsem ok, avtobusov je ogromno in v povprečju so v dobrem stanju (sploh v primerjavi s katero od ostalih držav JV Azije). Glavne ceste po državi so relativno nove, niti ne tako zelo natrpane, skratka, premikanje je lahko precej hitro. Večina samostojnih turistov se prevaža z najetimi avtomobili. Midva sva vztrajala na javnih prevoznih sredstvih, avtobusu ali vlaku. Vlak je luštna zadeva, udobna (če vam uspe rezervirati sedež) in fotogenična. Potovanje z vlakom med plantažami čaja osrednjih hribov ponuja veličastne razglede. 

Svečke za nebesa

Raznolikost ljudi, pokrajine in vremena je tako prednost kot po drugi strani prekletstvo države. Kdo je bil prvi na otoku predstavlja večno debato med etničnimi skupinami. Dodajmo zraven še različne vere in manipulacijo nekdanjih kolonizatorjev, pa slej ali prej dobimo eksplozijo nasilja. Državljanska vojna je izbruhnila že na začetku 80-ih let in se po krajših premorih končala šele leta 2009. Domačini neradi govorijo o tem času, želijo si pozabiti in končno normalno zaživeti. Največ domačih upov polagajo v turizem in proizvodnjo, čeprav sta oba sektorja v večinskih rokah tujih investitorjev. Skorumpirana vladajoča elita (kot povsod drugod) pridno razprodaja državo. Po Colombu se vozijo nobel avtomobili, gradijo se še bolj dragi hoteli, po avenijah pa se bleščijo reklamni napisi znanih blagovnih znamk. Znano? Prepad med revnimi in bogatimi je velik, čeprav ne tako očiten kot pri sosedih. Ogromno Šrilančanov odhaja na delo v tujino, predvsem na Bližnji vzhod in v Indijo.

Sestanek na vrhu Adam's Peak-a

Žal sva se v skladu z monsunsko sezono potepala le po najbolj razvitem predelu države, sever in vzhod bi bolj zadovoljila najino popotniško žilico. Masovni turizem tam še ni razvit, divjine je več, ljudje pa bolj preprosti. Vzhodna obala menda še vedno kaže posledice uničevalnega tsunamija, sever pa si še ni povsem opomogel od krvavega konflikta med Tamilskimi tigri in vladnimi silami.

Hiter tečaj iz botanike

Z ljudmi sva imela dobre izkušnje. Lahko bi jih na splošno opisala kot prijazne in odprte. Radi se smejijo in se dokaj hitro zapletejo v pogovor. V turističnih predelih večina obvlada angleško, prav tako po plantažah čaja, kjer se najde celo kakšna stara teta, ki je službovala pri Britancih.

Frajerji s plaže

Ponudba hrane naju je na Šrilanki najbolj razočarala. Pričakovala sva razkošje okusov domače kuhinje, bogate z začimbami, ribami in široko paleto zelenjave. Žal je pravo tradicionalno hrano zelo težko dobiti, prednjači lokalni fast food z izborom mastnih rotijev, polnjenih z mesom ali zelenjavo, "kitajsko" hrano in posnemanjem zahodnjaških packarij kot jih ponujata McDonald's ali Pizza Hut. Vse kar diši po tujini je med domačini zelo popularno, pridno se navajajo na sladkor (v kruhu ali mlečnih izdelkih) in konzervirano hrano. Na tradicionalni šrilanški obrok sva naletela le malokrat, še največkrat v t.i. "homestayih", kjer sva bila deležna družinske kuhinje. Ta pravo stvar najdete takrat, ko pred vami na mizi stoji vsaj 5 različnih dišečih curry-ev, krožniček pekoče čilijeve zabele in skleda riža. Neizmerno pa sva uživala v odličnem sadju. Klima je ta prava, da rajski tropski sadeži odlično uspevajo. Ananas, banane, jackfruit, mango, sirsup, vse je bilo za oceno 5+.

Snacki

Šrilanka ostaja najina dolžnica ali pa midva ostajava dolžnika Šrilanki, ker sva jo tako površno turistično obdelala. Prav gotovo se bova še vrnila na kak kratek dopust in jo mahnila na drugi del otoka.

Južna obala Šrilanke: Tangalle, Unawatuna in Galle

Najino potovanje se počasi končuje in odkrito morava priznati, da sva postala v zadnjih dnevih ekstremno lena. Glava je vse bolj na stari celini, mišice so utrujene, vsak premik z avtobusom pa muka. Odločila sva se, da zaključni del preživiva na obali, se pretegujeva na soncu in bereva knjige, postaneva ta prava dopustnika. Želela sva si seveda najti hotel na sanjski plaži, kar nama je deloma celo uspelo.

Goyambokka plaža

Najin domek

Iz Elle sva jo s taksijem mahnila direktno v Tangalle, poznano obmorsko letovišče na južni obali. Tangalle je manjše živahno mesto, nič kaj zanimivo za tujega obiskovalca, je pa v njegovi okolici polno res lepih plaž. Izbrala sva si plažo Goyambokka, katere opis je obljubljal relativen mir in mirno morje. Nahaja se nekaj minut vožnje stran iz Tangalle proti Matari. Plažo in prenočišča pred cesto skriva gozdiček, zato jo zlahka zgrešite. Malce sva "šopingirala" po prenočiščih (glavna sezona je mimo) in na koncu res našla super plac (Rocky point), bungalov sredi tropskega vrta z razgledom na morje. Popoln mir, malo ljudi, končno dobra hrana (mnenje o šrilanški kuhinji se nama je malo izboljšalo) in kar 3 različne plaže pred nosom. Popoln morski užitek so skazili le močni valovi, ki te mimogrede vržejo po tleh. Kakšen dan sva se morala plavanju tudi povsem odpovedati. Kljub temu nama ni bilo hudega, ležalniki na vrtu so bili povsem dovolj. Imela sva namen, da se po 4 nočeh prestaviva v naslednje letovišče Mirisso, pa sva po nasvetu enega od gostov to misel hitro opustila. Ob plaži Goyambokka sva ostala 6 blaženih dni.

"Hotelska plaža"

Naravni akvarij

Komaj sva se spet spravila na pot, da se malce približava Colombu, od koder se vračava domov. Mirisso sva preskočila in si ob vožnji mimo nje po obalni cesti vsa zadovoljna čestitala za odločitev, da sva raje ostala dlje v Tangalli. Plaža v Mirissi se napol drži glavne ceste in je bolj surfersko - zabavljaško usmerjena. Prenočišča so stišana ob drugo stran ceste nekje pod hrib. Midva sva imela plan, da se zabarikadirava v Unawatuni nedaleč stran. Vedela sva, da bo tam še 3x slabše, zato sva si rezervirala nobel hotel z bazenom (malo razkoša za konec). No, hotel na koncu ni bil tako nobel, je pa bazen prišel zelo prav. Unawatuna je milo rečeno grozna. Glavna plaža je zasvinjana, prepolna lokalčkov, ki svoje mize porinejo tudi v vodo če je treba. Gre za primer (pre)divje gradnje, ki je obalni pas spremenila v linijo betonskih monstrumov z napisom "Hotel", "Rooms", "Bar", ipd. Namesto, da bi jih tsunami spametoval, se je situacija še poslabšala, še več objektov se je postavilo točno na robu vode. Po plaži se afnajo domači frajerji, univerzalna azijska kopija Boba Marleya, z dolgimi dredi in majico svojega vzornika ter skušajo osvajati ali opehariti tuje turistke. Turistična slika je precej pisana: veliko je Rusov, potem so tukaj danski in nizozemski upokojenci, pa kitajske paketne grupe, zgubljena ameriška mladina ter kakšen začuden popotnik. Izbira hrane porazna, cene pa ohoho. Večino časa sva preživela v hotelskem zavetju in si želela čim prej stran.

Unawatuna

Šrilanški "galebi"

Tudi psom je dolgčas

Na hotelskem vru

Ker se nama je Unawatuna tako zamerila, sva šla za eno noč spati še v Galle, staro mestno trdnjavo, ki je oddaljena le 10 min vožnje. Novi del mesta se rezteza daleč naokoli trdnjave in nosi 4. mesto na lestvici največjih šrilanških mest. Galle ima bogato zgodovino kot eno najbolj pomembnih pristanišč v regiji. Z začimbami se je trgovalo že v antičnih časih. Potovale so proti Mediteranu, Kitajski, Indiji, malezijskemu polotoku... V 14. st. so mesto na silo kolonizirali Portugalci, 150 let kasneje so ga prevzeli Nizozemci, nato pa je konec 18. st. padel v roke Britancem. Največji pečat so pustili Nizozemci, ki so se lotili gradnje utrjenega zidu okoli mesta, tako da je nastala resna trdnjava.

Svetilnik na obzidju Galle-ja

Nizozemski reformatorji so pustili trajne sledi

Ribiči med počitkom

Danes je stari del mesta povsem predan turizmu. Mešanica starih zgradb v portugalskem stilu, nizozemskih cerkva in vojaških stavb ter mogočnega obzidja z odličnim razgledom je odlična vaba za turiste, ki hrepenijo po koščku "dobre stare Evrope". Obenem jim je ponujena dobro možnost za zapravljanje v predragih restavracijah, draguljarnah in butikih. Mestece je sicer luškano, majhno (počasi sva ga prehodila v 2 urah), idealno za kofetkanje na eni od teras, po drugi strani pa deluje kot kak umetni turistični rezervat. Ulice se zvečer spraznijo, v finih lokalčkih pa ti skušajo prodati "real italian pasta" za 10 USD. Raje sva šla na večerjo v improvizirano restavracijo ene od domačih družin (Lucky Fort) in si privoščila enega zadnjih  "rice & curry" obrokov. Preizkusila sva kar 10 različnih curryev in si na koncu zadovoljno oblizovala prste.

Mladoporočenca s pričo

Kriket igrišče

Obujanje kolonizatorskega duha

Za večerjo bo hobotnica v solati

Iz Galleja se vračava v Colombo, kjer se bova skušala sestaviti za let domov. Leto je naokoli. Zaključni odstavek sledi kasneje, ko bo se bo grenkoba zaključka umaknila vsem čudovitim občutkom, ki sva jih doživela na najinem potovanju.

Vesolje indijske kuhinje 4 - dobrote južne Indije

Kuhinja juga Indije že na daleč diši po začimbah, morju, kokosu in tropskem sadju. Okusi so močnejši kot na severu in "spicy" raven je višja. Če boste na severu za riž plačevali celo premoženje, bo na jugu (kjer se ga največ pridela) poceni in povsem nepogrešljiv pri obrokih. Lahko se končno najeste živalic iz morskih globin kot so ribe (dobijo se male in velike ribe, od navadnega snapperja, do tune, mečarice ali barakude), lignji, školjke ali orjaške kozice. Malce sva bila razočarana nad ribami z žara ali tandoorija, ki so bile z redkimi izjemami (npr. turistična Varkala) prežgane in presušene do konca. Zajtrki so kraljevski, snacki pa mastni in slastni. 

Ribe & Co.

Dosa

Dosa je najbolj slavna indijska "palačinka" in pravi južnoindijski izvozni artikel (kar pomeni, da jo dobite tudi drugod po Indiji). Ravno prav krhka, tanka in spečena na gheeju, z omakicami, takšna, da se ji ni moč upreti. Narejena je iz mešanice riža in urad dal-a (vrsta leče), ki se vsak zase namočita za nekaj ur, nato pa zmeljeta. Zmleti sestavini se zmešata v testo, ki se pusti čez noč da fermentira. Doda se malo soli in testo je pripravljeno za še tako tanko doso.

Dosa št. 1

Masala Dosa

Kadar je na meniju Masala Dosa, potem se lahko veselite še boljše, bogato polnjene Dose. Polnilo je ponavadi narejeno iz krompirja. Če bi radi poizkusili doma, gre takole:


Skuhate 1/2 kg krompirja in ga rahlo zmečkate. Na olju prepražite 1 žličko gorčičnih semen (da začno pokati), nato dodate ščepec asafetide in 2 žlički chana dal-a (gre za tip oluščene in razpolovljene čičerike). Ko se dal zlato obarva je na vrsti dodajanje 2 na tanko narezanih čebul (srednje velikosti), 2 nasekljanih zelenih čilijev, ca. 2 cm nasekljane korenine ingverja in nekaj svežih curry listov (to bo treba v slovenski verziji kar izpustiti, ker jih ne boste dobili). Počasi pražite nekaj minut, da čebula postekleni (ne sme postati rjava), nato pa dodate še 1/4 žličke kurkume in sol po okusu. Polnilo je nared, samo še doso morate speči, jo napolniti in imate masala doso.

Masala Dosa

Zgoraj omenjen masala krompir je zelo okusen in ga lahko pripravite tudi za kakšno drugo priliko, z malo sambar omake, je povsem solidna vegi samostojna jed.

Uttapam

Še ena riževa palačinka, tokrat bolj debela in posuta z vsem mogočim, od čebule, mešane zelenjave, do kokosa. Sestavine za testo so enake kot pri dosi, riž in urad dal. Zraven se je sambal in nepogrešljivi chutney. Midva sva zraven v usta še pridno dodajala navadni jogurt.

Upma

Upma je po naše in po domače povedano zdrob, lahko je sladka ali spicy, priljubljena za zajtrk kot tudi za lahko večerjo ali snack nekje vmes. Narejena je ponavadi iz suho pražene semoline (tip pšeničnega zdroba, precej v rabi tudi v Italiji), z dodatkom dhala (leče), čebule, ingverja in začimb. Variant je veliko, kadar se obrača na sladko stran, se ji poleg sladkorja doda suho sadje, oreščki, kokos... Za igrat torej.

Zelenjavna Upma

Puttu 

"Ja kaj pa je to?" je bila moja prva reakcija na debelo "rolo" riža na prinesenem krožniku. Gre za na sopari kuhano jed, ki se ponavadi postreže za zajtrk skupaj s sambal omako, kakšnim zelenjavnim curry-em ali pa s sladko banana-prilogo. Grobo mleti riž (včasih kar cel) ali katero od žit se z vmesnimi plastmi naribanega kokosa naloži v valjaste modelčke skuha. Okus ni nič kaj posebnega, omakice so nujno potrebne, da puttu spravite po grlu.

Idli

Po obliki male bele tortice, Idliji so na sopari kuhani kupčki mase, ki je enaka tisti za doso. Stručkoti sicer pravijo, da se masa za idli fermentira manj časa kot za doso. Zelo popularni po vsej južni Indiji, konzumirani pa s sambalom in chutney-i.

Idli

Fish Curry

Da se ne bomo vrteli samo okoli zajtrkov, morava omeniti še nekaj močnejšega, mesnega in morskega. V Kerali lahko poizkusite enega od odličnih fish curry-ev. Nekateri so kremasti, na kokosovi osnovi, drugi bolj "paradajzasti", tretji fino zažigajo brbončice... Uporabite ribo s čvrstim mesom!

Recept za pokušino: Kerala style fish curry

V hribovskem svetu Šrilanke: Adam's Peak, Horton's Plain in Ella

Iz Kandya sva se odpravila proti vasici Dalhousie, izhodišču za naskok na Adam's Peak. Četrta najvišja gora na Šrilanki, visoka 2243 m, je zaradi svoje posebne oblike že od nekdaj vznemirjala domišljijo. Romarji ga obiskujejo že tisoč let. Muslimani in kristjani verjamejo, da je na vrh sestopil sam Adam, potem ko je bil izgnan iz raja. Budisti verjamejo, da je Buda tukaj pustil odtis svoje noge, Hindujci stopinjo pripisujejo Šivi. Naj verjamejo kar hočejo, midva sva tam predvsem zaradi razgleda.

Adam's Peak od daleč

Assistant's manager bungalow

Strme stopnice

Nastanila sva se v hotelčku sredi zelene oaze v Dalhouziju. Prvi popoldan sva se sprehodila med neskončno zelenimi nasadi čajev, ki so vseprisotni v gorskem območju Šrilanke. Žal je ostalo zelo malo prostora za primarni gozd. Na vrh Adam's Peak se je treba odpraviti zelo zgodaj (ob 2h ali 3h zjutraj), malce zaradi lovljenja sončnega vzhoda, malce pa tudi zaradi gneče domačih romarjev. Med vikendi in prazniki vas poka po šivih od množice ljudi. Ne računajte na to, da boste lahko šli zgodaj spat. Vsak večer se iz zvočnikov oglasi »domača« radijska postaja, ki deli religiozne napotke in vrti hindu-budistično glasbeno mešanico do 22h. Midva sva se zbudila šele ob štirih zjutraj in se počasi odpravila proti najinemu cilju. Pot do vrha je v celoti osvetljena, vodi preko 5000 stopnic in mimo neštetih stojnic s ponudbo plastične kičarije (najbolj bizarni so veliki plakati bodybilderjev) ter pijač. Zadnje pol ure se stopnice začnejo strmo vzpenjati in največ prispevajo k ca. 1000 m razlike v n.m. od izhodišča. Nisva imela sreče z vremenom. Prvi pohodniki so se že vračali z vrha in nama s težkim glasom povedali, da nisva nič zamudila. Vrh je bil ovit v gosto meglo, zato sva se tik pod vrhom odločila, da si privoščiva daljši čajček in počakava na sonce. Sonce se je po osmi uri res pokazalo in nama dalo elana za zadnji del vzpona. Navdušenci nad sončnim vzhodom so se medtem po večurnem čakanju premraženi vračali v dolino. 

Izgubljen v čaju

Jutranji dremež

Razgled z vrha

Mladi menihi

Jezero in čaj

Na vrhu dominira budistični tempelj in debeli menihi, ki se najbrž bolj poredkoma odpravijo v dolino. Sončila sva se več ur in opazovala čudovit razgled ter čakala, ali se bo povsem zjasnilo. Meglica se tisti dopoldan ni pustila soncu. Ob povratku sva takoj pod vrhom padla nazaj v meglo in močan veter. Do vratu zapeta sva lovila ravnotežje pri spuščanju po ozkih stopnicah. Pogled navzdol je naravnost grozljiv. Preostanek dneva sva preživela v nadomeščanju spanja in posedanju na terasi. Če ne bi bilo toliko trgovske romarske navlake in vsakodnevnega teroriziranja iz zvočnikov, bi v prijetni vasici z veseljem ostala še kak dan več.

Pozerka

Neprijazno vreme med spustom

Naslednji postanek na poti je bila Nuwara Eliya, mestece, ki še danes neguje spomin na britanske kolonialne čase s konjskimi dirkami, golfom in angleško travico. Usedla sva se na vlak in uživala v razgledu na plantaže čaja, ki so brzele mimo. Eliya je zelo turistična, prepolna starih in novih belih vil v kolonialnem stilu. Spet je v bližini umetno jezero, nekaj je pa tudi razgleda na okoliške hribčke. Kaj posebnega v mestu ne morete početi, spet je tukaj velika težava, kje najti hotel za normalno ceno in pristno šrilanško hrano. Zakaj sva potem sploh rinila v mesto? Zaradi Hortonove planjave (Horton's plain) in tamkajšnjega nacionalnega parka. Najela sva džip z vodičem ter se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na pot. Vreme je kazalo, da bova tokrat nagrajena  soncem in jasnim nebom. Planjava je oddaljena ca. 1 uro idilične vožnje preko plantaž zelenjave, mimo vetrnic in pašnikov s pravimi nizozemskimi kravami. Na prvi pogled se zdi, da nismo več na Šrilanki.

Obiralke čaja

Vozi nas vlak v daljave...

Britanski šarm Nuware Eliye

Na vhodu v park vam mastno zaračunajo vstopnino (15 USD/os. + davki), nato pa se lahko odpravite na 9 km krožno peš pot. Pot z dobrim vodičem se vsekakor splača, saj sva izvedela veliko o flori in favni v parku. Množica ptic, srnjad, gigantske veverice, opice, kuščarji, kače, pa tudi leopardi se potepajo po parku. Manjkajo le sloni, ki so jih Britanci povsem iztrebili. Rekorder med njimi jih je pobil preko 1400, za kazen pa ga je zato ubila strela in za nameček kasneje še raztreščila njegov nagrobnik. Najbolj popularen del parka je razgledna točka imenovana World's End, rob previsne stene, od koder je krasen razgled. Ograje ni, zato je potrebna velika mera previdnosti. Vodič nama je povedal, da so nesreče pogoste, zadnja žrtev pa je bil avstralski fotograf, ki se pod težo vseh fotoaparatov prekucnil čez rob. Pot nato vodi skozi gozd, preko travnikov, močvirnatih predelov in mimo slapov. Lušten sprehod, sploh ob lepem vremenu.

World's End

Sprehod po planjavi

Potoček

Lepotica

Zeleni pašniki

Okolica Utrehta?

Dve noči v Nuwari Eliyi sta bili več kot dovolj, čakal naju je še hribovski zaključek v Elli. Spet sva se usedla na vlak, ki je najbolj udobna in slikovita možnost potovanja po hribih. Ella je drobna vasica, danes pravzaprav cesta, ob kateri so posejani hotelčki, restavracije in masažni saloni. Kot da bi vsakdo na svojem dvorišču zgradil vsaj en objekt za turiste, pa čeprav je sprva nameraval urediti le kurnik. Pravi kraj za naju sva našla malce izven »središča«, hiško stisnjeno v hrib s čudovitim razgledom na slap, mali »Adam's peak« in Ella Rock. Vse našteto so glavne znamenitosti kraja in razlog, zakaj je Ella tako priljubljena med pohodniškimi navdušencimi. Za dober razgled je spet treba zgodaj vstati, ampak midva sva že tradicionalno prelena za sončni vzhod. Zadovoljila sva se z dobro knjigo v roki in lepim razgledom, najine noge so se razveselile počitka.

Najin domek z razgledom v Elli

Sončni vzhod v Elli

Počasi nadaljujeva proti morju.

Skok na Šrilanko: Colombo, Anuradhapura, Kandy

Za sladki konec najinega celoletnega potepanja sva izbrala indijsko sosedo Šrilanko, nekdanji Cejlon, ki najbolj slovi po čaju in Tamilskih tigrih. V dobrih treh tednih si nameravava ogledati glavne znamenitosti centralnega dela in južne obale, kjer je trenutno ugodno vreme. Bolj pustolovski sever in vzhodna obala bosta še nekaj mesecev pod vplivom monsuna, zato prideta na vrsto za kak poletni dopust.

Glavna plaža v Kolombu

Še en dodatek v zbirko nenavadnih spomenikov

Staro in novo si stoji nasproti

Na Silvestrovo sva pristala v prestolnici Colombo. Pričakovala sva variacijo na indijsko temo, vendar hitro ugotovila, kako se motiva. Bogata zgodovina je poskrbela za neverjeten etnični mix ljudi, kjer se mešajo Indija, JV Azija, potomci arabskih trgovcev, evropskih kolonizatorjev in pripeljanih črnskih sužnjev. Nedolgo po koncu krvavega konflikta med Tamilskimi tigri in vladno (Sinhala) stranjo se zdi, da država cveti, se obnavlja in razvija vse mogoče biznise. Colombo poka od novih nobel hotelov in nakupovalnih avenij. Ulice so presenetljivo čiste, promet pa za azijske razmere čisto znosen. Po mestu švigajo mestni avtobusi, novi avtomobili in seveda rikše. Ni čudno, da sva morala za skromno sobo v hostlu odšteti 40 USD. Sam Colombo ne ponuja vznemirljivih znamenitosti, trenutno se želi pozicionirati kot nakupovalna destinacija. Vzela sva si popoldan za obisk starega dela mesta imenovanega »Fort area«. Ogledala sva si (od zunaj) predsedniško palačo, nacionalno banko in stare kolonialne stavbe v katerih so nekdaj kraljevali Angleži. Območje je močno zastraženo, tako da so naju vojaki hitro spodili stran. Bolj prijazni so bili na zelenjavni tržnici, vmes sva prečkala ulico kjer je skladiščena najbrž vsa čebula pridelana na Šrilanki in uživala v vrvežu prednovoletne nakupovalne mrzlice. Na koncu sva se sprehodila ob obali ter opazovala množico sprehajalcev in kopalcev.

Model na tržnici

Prekladanje čebule zna biti seksi

Nakup alkohola je posebna dogodivščina

Sprehajalci

Silvestrovo v Colombu ni ravno nepozaben dogodek. Ob pomanjkanju ustreznih »prizorišč« za pričakanje novega leta sva se odločila da bova polnoč pričakala kar v najinem hostlu v družbi razposajene lokalne mularije. Povabili so naju na ogled ognjemeta, a so bili tako nerodni pri sprožanju raket, da je sprva smešna situacija postala zelo nevarna. Fantje so skoraj pokosili skupino sosedov in zažgali par bližnjih hiš. Umaknila sva se na varno in nekaj po polnoči že sladko spala. Zadrževanje v dragem Colombu nama ni kaj preveč dišalo, zato sva se prvi dan novega leta odpravila  proti Anuradhapuri.

Mesto, kjer je bil zgrajen prvi šrilanški tempelj

A vidite slone?

 

Anuradhapura je postala prestolnica Šrilanke l. 380 p.n.š.. Kralji so se menjavali, pojavil se je budizem in mesto je vse bolj cvetelo. Obdobje blagostanja je prekinila invazija z južne Indije, vendar ne za dolgo, saj so si jo Šrilančani kmalu priborili nazaj. Najmočnejši pečat je mestu dal kralj Dutugemunu s svojim gradbenih projektom. Med leti 161 in 137 p.n.š. je dal zgraditi nekaj najbolj impresivnih mestnih zgradb. Tudi drugi vladarji so prispevali v mestni mozaik, a usoda Anuradhapure je postajala vse bolj negotova. Napadi z juga Indije so se vrstili drug za drugim, prestolnica pa se je počasi preselila v Polonnaruwo. 

Silak

Buda nirvanira

V modernih časih se je v Anuradhapuro vrnilo nekaj stare slave s tem ko se je mesto uvrstilo na seznam UNESCA in postalo eno glavnih turističnih znamenitosti. Na ogled so ostanki starih palač, bazenov, templjev in samostanov. Nekaj pagod je povsem prenovljenih in v aktivni rabi predanih budistov. Območje s spomeniki je razmeroma veliko in če si želite temeljitega ogleda, potrebujete vsaj 2 dneva. Žal je stvar taka, da je dnevna vstopnina precej visoka – 25 USD, tako da večina ljudi skuša videti čim več v enem zamahu. Midva nisva bila nobena izjema. Stvar je šla celo tako daleč, da so se lokalni vodiči oz. prevozniki domenili z varnostno službo in tako ponujajo »švercanje« za nekaj nižjo ceno (vključno s prevozom z rikšo). Če niste za to, si lahko najamete kolo in se sami vozite naokoli (seveda z uradno karto). Po pravici povedano, nad Anuradhapuro nisva bila impresionirana in sva jo doživljala bolj kot prijeten park. Ohranjenih objektov je zelo malo ali pa so prenovljeni do nerazpoznavnosti. Še najbolj zanimivi so bili t.i. moonstone-i, bogato okrašeni polkrožni kamni, postavljeni pred vhode v stavbo ali pred stopnišča. Gre za povsem šrilanško arhitekturno posebnost, ki predstavlja krog samsare (življenja in smrti) v budizmu. S prenočiščem sva imela čisto srečo, saj naju je med (že obupanim) iskanjem poceni sobe (cene drugače skačejo v nebo) ustavil stric z imenom Berlin in nama ponudil svoj homestay. Res je bilo povsem domače, s pravo hrano, vrtom, 3 psi, 2 otrokoma, vevericami in mačkami. Smo se kar zabavali.

Kraljevi vrtovi

Vernica

"Moonstone"

Iz Anuradhapure sva krenila v Kandy, drugo največje mesto današnje Šrilanke in zadnja prestolnica starih kraljev. Leži sredi hribčkov posejanih s čajem, z ene strani obdan z umetnim jezerom. Slovi po templju Sri Dalada Maligawa, ki hrani slavni Budin zob in je zato eden najbolj svetih budističnih krajev na svetu. Stare angleške vile, zelena okolica in romantično jezero privabljajo tako domače kot tuje turiste. Zveni vabljivo, ampak v resnici ni veliko za početi. V oblaku izpušnih plinov s ceste sva se prehodila ob jezeru, prekrižarila nekaj mestnih ulic in ugotovila, da ne moreva dobiti ne lokalne hrane, ne avtentičnih spominkov. Fast food restavracije in plastične igrače so najbolj priljubljena roba v mestu. Malce sva se potolažila s pobegom v muzej čaja, ki se skriva v opuščeni tovarni 4 km ven iz mesta. Spet sva imela srečo s prenočiščem, noro staro angleško vilo, kjer je vsaka soba muzejska zbirka zase. Na vrtu sva srebala čaj, prinešen na starem srebrnem pladnju in se igrala z domačim psom. Lastnik hotela je preminil pred kratkim v svojem 94. letu, zato je bilo vzdušje bolj komorno. Žal sva zamudila njegove legendarne zajtrke, kjer se je rad na dolgo in široko pomenkoval s svojimi gosti.

Ko se čas ustavi

Tempelj, kjer hranijo budin zob

Oblačni pogled na jezero

Dovolj imava zgodovine, templjev in podobne »navlake«, sedaj naju čaka čisto pravo tropsko gorovje, kjer si bova pretegnila noge.