Amritsar

Iz svetega hindujskega mesteca sva odbrzela v sveto mesto sikhov. Amritsar je milijonsko mesto na SZ Indije, nedaleč od meje s Pakistanom v pokrajini Punjab. Danes mesto privablja množico obiskovalcev zaradi dveh stvari: Zlatega templja (Golden Temple/Harmandir Sahib) in bizarne cirkuške predstave, pod taktirko indijskih in pakistanskih obmejnih enot.

Otroci sikhovskih staršev

Sadja ne manjka

Začetki Amritsarja segajo v 16. st., ko se na območju naselil 4. sikhovski guru in pričel s konstrukcijo "svetega vodnega bazena". Svetišče se je širilo in mesto z njim. Zlati tempelj odlikuje veličastna sikhovska arhitektura in ni čudno, da je postal tako popularno versko - kulturno središče. Žal pa se je v Amritsarju tekom zgodovine prelilo tudi veliko krvi. Punjab je bil nemiren, tako kot preostanek Indije, ki se je v začetku 20. st. upirala Britancem in zahtevala neodvisnost. Leta 1919, na dan velikega sikhovskega praznika 13. aprila, se je zgodil t.i. Jallianwala Bagh masaker. Paranoični Britanci so vdrli na slovesnost in vsepovprek streljali na zbrane ljudi. V pokolu naj bi jih umrlo okoli 1000. Leta 1947 ob razdelitvi Indije in Pakistana je prišlo do medverskega nasilja med muslimani, sikhi in hindujci (umrlo naj bi več kot milijon ljudi). Muslimani so množično bežali v Pakistan, hindujci in sikhi pa iz Pakistana na indijsko stran. Žrtev v Amritsarju pa še vedno ni bilo dovolj. Junija 1984 je Indira Gandhi dala zeleno luč za operacijo "Modra zvezda" s katero naj bi obračunali z militantno sikhovsko skupino nastanjeno v zlatem templju. Indijska vojska je napadla z vso silo, tanki so rušili tempelj, zažgali so knjižnico. Umrlo naj bi preko 500 ljudi. Efekt akcije je bil povsem pričakovano nasproten od željenega, sikhi so postali še bolj jezni in nezadovoljni. Nekaj mesecev za tem sta sikhovska osebna stražarja pokončala Indiro Gandhi.

Prispela sva z nočnim vlakom, se nastanila v hotelu in se odločala ali naj greva na sprehod po mestu ali ne. Pogled na ulico ni bil nič kaj vabljiv, prašna prometna cesta, ob njej pa trgovine z avto deli. Raje sva se domenila za obisk meje 20 km stran in popoldanske predstave. Vsak taksist ali rikšar vas bo zapeljal tja. Ceremonija na meji Wagah (ki je tudi edini cestni mejni prehod med državama) je sladko kisla mešanica med nogometno tekmo in ljudsko veselico. Tribune so postavljene na obeh straneh kičaste železne ograje, plapolajo zastave, iz zvočnikov pa buči pop muzika. Prodajajo se kokice, osvežilne pijače in patriotski spominki. Vzdušje je navijaško, z zastavicami mahajo tako mlade smrklje kot stare mame. Najbolj šokantna pa je seveda sama množica, zlasti na indijski strani. Ljudje so pripravljeni stati ure v dolgi vrsti, se pustiti pretipati od nog do glave, da bi si lahko ogledali predstavo. Turisti imamo srečo, mimo gremo po hitrem VIP postopku. Torej, kako to gre? Najprej je navijaško ogrevanje, muzika, punce plešejo in mahajo z zastavami, potem na podij stopi dvometraški fante v beli trenirki, ob katerem najprej pomisliva, da si bomo ogledali košarkaško tekmo. Ne, je samo povezovalec programa z mikrofonom v roki. Obmejni stražarji s petelinčkastimi rdečimi kapami se že pripravljajo v ozadju, da bodo odkorakali do železnih vrat. "In naj se show začne!" Tako nekako zveni napovednik. Program otvorita dve stražarki: brca visoko v zrak, s hitrim korakom po petah naprej, pred mejnimi vrati pa spet brca v čelo, brca vstran in še nekaj kung fu mahanja z rokami. Strašno smešno, dejansko dobra komedija. Čez mejo se ne vidi, ampak verjetno se na drugi strani dogaja isto. Sledita naslednja dva stražarja, pa spet naslednja dva, brca, korak, brca, mahanje z rokami. Jackie Chan bi bil navdušen. Nato se vrata čudežno odprejo in začne se tekma ena na ena. Kdo bolj brcne, kdo bolj maha z rokami, kdo ima višjo kapo... Vmes pa seveda glasno navijanje na obeh straneh. Vrhunec je spuščanje zastav. V pol ure je vsega konec in množica se razprši. Najini občutki so mešani, po eni strani sva se zabavala, po drugi strani je pa ceremonija tako čudna in grenka, da bi se človek zjokal. In nekaj 100 km stran se na meji krepko streljajo.

Evforične mladenke z zastavami 

Množica želi zabavo

Indijski petelin

Pakistanska petelina

Tako mlad pa že Indijec...

Kdo bo brcnil više

Soočenje

Naslednji dan sva si rezervirala za zlati tempelj in v njem preživela cel popoldan. Tempelj je bela bleščeča oaza sredi umazanega hrupnega mesta. Čevlje pustiva na vhodu, na glavo pa si povezneva rute. Ja, obvezne so za oba spola. Skozi z marmorjem obložen vhod vstopiva v ogromen prostor, sredi katerega leži sveti bazen z zlatim templjem. Okoli odmeva glasba, petje in igranje v živo iz templja. Okoli bazena procesija ljudi, nekateri se kopajo, ostali meditirajo. Svetloba, muzika, vzdušje, kar malo te zadane v glavo in ti da občutek ekstatičnosti. Najprej se lotiva fotkanja oz. se spremeniva v objekt fotografiranja (Indijci se strašno radi slikajo s tujci), potem pa se enostavno usedeva v senčko pod bele oboke bele trdnjave, ki obkroža bazen. Samo uživava in vpijava okolico. Vsake toliko časa kdo prisede in povpraša od kod sva, ipd. Posebej zanimivo debato imamo z mladim parom (no, bolj z moškim delom), ki nama razloži osnovne ideje sikhizma. Sikhi verjamejo v enega boga, reinkarnacijo in zagovarjajo enakost vseh ljudi (za razliko od kastnega sistema). Telesno zadovoljstvo je tudi pomembno, zato je treba pridno jesti. Postenja in prepovedi hrane nimajo, kar se na povprečnem sikhu jasno vidi. V povprečju so zelo visoki in telesno krepki. Preden stopiš v tempelj, naj bi zavil v ljudsko kuhinjo (na dan lahko pripravijo 60000 obrokov) , kjer se brezplačno okrepčaš, šele nato se lahko duh posveti meditaciji. Proti večeru se z mladim parom odpravimo v zlato kocko, kjer se odvija glavno dogajanje. Glasbeniki igrajo in prepevajo, "duhovniki" pobirajo prispevke in delijo obhajilo. Notranjost je umetelno poslikana, nabito polna z verniki, zato dolg ogled ni mogoč. Tudi zunaj je lepo, prižgane luči spremenijo prostor v palačo iz pravljice. Tempelj je odprt 24 ur, gneča varira od dneva do dneva in od ure do ure. Dobrodošli so vsi, vse religije, in tudi reveži, ki z veseljem pridejo na zastonj obrok. 

Zlati tempelj

Verniki meditirajo

Sproščeno vzdušje

Zlati tempelj iz druge strani

Prijatelja

Voda ni čista

Večerna magija

Amritsar kot mesto ni nič posebnega, vendar se obisk zaradi veličastnega zlatega templja zelo izplača. Ljudje so veliko bolj sproščeni kot ponavadi in vzdušje je res enkratno. Da ne omenjava, da gre za eno najlepših stavb v Indiji. Toliko naju še čaka, zato se vračava v Delhi, potem pa v Rajastan.

Pozdravljena Indija: Chandigarh in Haridwar

Mogočno indijsko podcelino sva si pustila za zadnjo tretjino najinega potovanja kot češnjo na tortici. Ljubezenska zgodba z Indijo se je začela pred 3 leti, ko sva prvič obiskala njen jug. Tokrat se bova osredotočila na severni oz. osrednji del, ampak že sedaj veva, da je 3 mesečna viza, ki sva jo dobila v Katmanduju, premalo za podrobno raziskovanje.

Indija je svojevrstna, drugačna, pisana in kaotična, utripa v večnem ritmu trdega boja za preživetje. Razlike so ogromne in če si želite uživati v potovanju se morate z njimi enostavno sprijazniti. Pristanek v Delhiju se je zdel skoraj neresničen, z majhnega opečnatega letališča Katmanduja sva priletela v bleščeč duty free shopping center. Nobene silne vrste za žigosanje potnih listov, do centra mesta pa elegantno z novim metrojem. Čudenju ni bilo konca in kraja, ampak o Delhiju prihodnjič, ko ga ponovno obiščeva.

Pisano sobivanje

Po 2 dnevih Delhija sva se z vlakom odpeljala v prestolnico Punjaba & Haryane, Chandigarh. Mesto je zraslo v 50-ih letih 20. st. po načrtih arhitekta Corbusiera, kar pomeni da ima povsem evropski look z obilico betonskih monstrumov in širokimi cestami. Mnenja o mestu so deljena ali takšna arhitektura lahko spada v Indijo ali ne. Razdeljeno je na pravokotne sektorje, ima obilo zelenih površin in celo kolesarske steze. Menda naj bi bilo celo eno najbolj čistih mest v Indiji. Na nek način je prava oaza reda v indijskem kaosu, po drugi strani pa mu manjka duša. Obiskala sva ga iz radovednosti, pa še obilo hvale dobri hrani sva slišala. Mesto je predvsem upravno in poslovno središče, turizem je nekje v ozadju. Poceni prenočišč je malo, dražja je tudi hrana. Ko sva zagledala množico trgovin s telefoni, elektroniko in blagovnimi znamkami a-la Calvin Klein, nama je bilo takoj jasno, da nisva v pravem rangu. Najin namen je bil k sreči drugje. Obiskala sva Nek Chand Fantasy Rock garden, pravljični labirint s skulpturami iz odpadnega materiala, nastalih pod rokami Nek-a Chanda. Chand, nekdanji cestni nadzornik, šokiran nad maso odpadnega materiala nastalega ob gradnji Chandigarha, se je odločil vdahniti smetem novo življenje. Vrt je nastajal ilegalno preko 15 let, ko so ga oblasti končno legalizirale. Danes je ena glavnih atrakcij, še vedno raste in je pravi mali zabaviščni park. Ogledala sva si še nekaj Corbusierovih stavb, po večini uradov, ampak naju zamazan beton ni ravno navdušil. Raje sva spet zavila v enega od parkov. Lahko izbirate med parki z vrtnicami, terasami, jezerom, ipd.

Labirint -  Nek Chand Rock Garden

Veselje na gugalnicah

Obiskovalci

Kipci oblozeni z zapestnicami

Iz Nepala je Urška s sabo privlekla ne preveč lep spominek v obliki želodčnih težav, zato s preizkušanjem kulinarike v Chandigarhu ni bilo nič. Iz same solidarnosti je zbolel še Jure. Dva dneva sva tako preživela v hotelski sobi ob analiziranju indijske TV ponudbe (600 kanalov, da se ti zmeša).

Park

Zvončkljajoče drevo

Za predolgo poležavanje ni bilo časa. Namenila sva se v Haridwar, pomembno romarsko središče ob Gangesu v državi Uttarakhand. Ganges izvira višje v himalajskem delu iste zvezne države, ki se lahko pohvali tudi z najvšjim vrhom Indije, Nando Devi (7.816 m). Vreme za trekinge ni več idealno, zato bova preostanek Uttarakhanda raje pustila za kdaj drugič.

Haridwar veduta

Haridwar je eno od mest, kjer se hindujci lahko v Gangesu očistijo svojih grehov. Tukaj naj bi tudi Višnu pustil odtis svojega stopala, skratka od svetosti kraj kar poka. Romarska sezona je trenutno k sreči nizka, drugače bi imela veliko težav najti prenočišče in prevoz. Tvegala sva celo vožnjo v 2. razredu vlaka iz Ambale. Zaradi ne preveč dobrega počutja, je bilo doživetje edinstveno. Stisnjena v kot ob smrdljivih WC-jih sva komaj preživela 3 ure vožnje. Drugi razred sicer ima sedeže, ampak možnost, da jih zasedete, je mikronska.

Iskalci zakladov v Gangesu

Večerni ogenj

Mestece je majhno, stisnjeno med Ganges in hribčke. Glavno dogajanje, obredno kopanje in darovanje, poteka na urejenem bregu zraven bazarja. Mladi in stari, sveti možje, berači in krošnjarji, vsi so pomešani na rečnem bregu. Med tem ko se romarji kopajo (v zasvinjani vodi, no, še vedno bolj čisti kot kje nižje), reveži brskajo po vodi za dragocenostmi. Berači so bili tokrat v večini. Romarska središča so idealna, ljudi s slabo vestjo je vedno dovolj na takšnih krajih. Naokoli paradirajo uniformirani pobiralci »dobrodelnih prispevkov«, ki tujce navdušeno prepričujejo kako zelo bodo pomagali revežem. Za prispevek dobiš celo poštempljan listek. Zvečer je ceremonija malce drugačna, ljudje po reki spuščajo plavajoče sveče. Lep prizor.

Kopališče

Romarji ali...?

Kopalci

Naj reka odplakne grehe

Večer

Prebava se je izboljševala, tek se je vrnil. Haridwar ni ravno kulinarična meka, dobite lahko povprečne vegetarijanske jedi, dobre parathe (ponavadi polnjeni ploščati kruhki) za zajtrk, obilo raznoraznih slaščic in odličen lassi (pijača z jogurtom). Na bazarju je slaven lokal, kjer se lassi približa kremastemu sladoledu. Ja, spodoben jogurt je končno tu in pridno ga jeva še za vse sušne mesece za nazaj.

Lassi njam

Za konec sva se pridružila domači množici in se povzpela do templja Mansa Devi nad mestecem. Posvečen je boginji, ki izpolnjuje želje. Tempelj kot tak nič posebnega, betonska kocka, natlačena s stojnicami. Razgled že kazi slavni severno-indijski smog, meglica, ki lebdi nad več kot polovico indijske podceline.

Pogled na dolino Gangesa

Haridwarja je bilo hitro dovolj, čaka naju novo romarsko središče, tokrat sikhovsko, Amritsar na S Punjaba.

Kritično o prelepem Nepalu

V Nepal je bilo lažje priti kot pa odditi, tako dobesedno kot emocionalno obarvano. Izstopna letališka procedura je trajala in trajala, da ne omenjava 4-kratnega pregleda prtljage ter telesnega šlatanja. Po drugi strani še vedno vzdihujeva za himalajskimi hribi in čarobno Bardio. Nepal je raznolik, poln naravnih čudes in prijaznih ljudi, ponuja mir, pa tudi obilo akcije. Navdušil naju je bolj kot sva si mislila in že sedaj veva, da se bova vrnila.

Vas pod hribi

Kuharska pavza

Katmandu

Vse prej naštete dobre strani pa Nepalu nič ne pomagajo, da bi se skobacal iz revščine. Nepalcev je ca. 30 mio, od tega jih preko 2 mio dela v tujini, večina ilegalno. Če se samo spomniva na najin let iz Kuala Lumpur-ja skupaj z množico izmučenih delavcev, ki so se umikali iz države pred napovedanimi racijami... Njihov največji kos prtljage je bila odeja v plastični vreči, prav vsak jo je imel. Arabske države (Katar, Emirati, Saudska Arabija...), Malezija, pa tudi Avstralija, ZDA, Kanada in Indija so najbolj priljubljene za iskalce boljšega življenja. Nepalci so že dolgo ujeti v kletko svojih skorumpiranih politikov, ki kljub velikim besedam ne naredijo prav nič za državo in ljudi. Najprej je bila krivda za slabe razmere na strani monarhije, vendar nova oblast ni prav nič boljša. Nenehni (krvavi) spopadi med političnimi opcijami, podpihovanje medetničnega sovraštva so in še vedno hromijo državo. Trenutno so na oblasti t.i. Maoisti, ki pa so se nedavno spet razdelili med seboj. Nova frakcija želi prestaviti novembrske volitve in si pridobiti čas za volilno tekmo zlepa ali zgrda. Tekom najinega bivanja sva doživela 2 "štrajka", ko je obstalo vse v državi. Kdor se ni uklonil in je odprl svoj lokal ali vozil avtobus, se je izpostavil jeznemu maščevanju podpornikov nove politične frakcije. Lahko sva prebirala o zažganem avtobusu s katerega so potniki komaj ušli, razbitih trgovinah in celo podstavljenih bombah. Politična paraliza seveda ustreza sosedom, zlasti Indiji in Kitajski. Indija je tihi fnancer nepalskih oblasti, v zameno pa dobiva poceni delovno silo, neovirano šverca svoje izdelke in prejema poceni elektriko. Ob najinem obisku je ravno izbruhnila afera z uvozom poceni okuženih indijskih piščancev. Kitajska se seveda pripravlja, da pokupi naravne vire, predvsem vodni potencial, diši ji tudi gozd, cestne povezave z Indijo pa se tudi ne bo branila. Na poti okoli Anapurne sva se lahko prepričala kakšna bo usoda rek Nepala: hidroelektrarna v vsako vas. Pa da ne bi mislili, da je gradbena delovna sila nepalska, ne večinoma je kitajska. Nepal je zelo prikladen za raznovrsten šverc komerc, od orožja, drog do ponarejenega denarja, ki potuje večinoma med Indijo, Pakistanom in Afganistanom (slabo nadzorovan ovinek preko Nepala in Tibeta). 

Vesela družba

Tetka

Tempelj

Zaradi festivala se je veliko delavcev iz tujine vrnilo domov in imela sva priliko pogovora z mnogimi od njih. Največ sva jih srečala iz delonvne emigracije Emiratov in Avstralije. Nekateri so v turizmu, drugi v varovanju ali gradbeništvu. Nihče ne razmišlja o vrnitvi domov. Enaka je situacija s sinom lastnika hotelčiča v Bardii. Ravno je po 7-ih letih pridobil avstralsko državljanstvo. Po eni strani je edini sin, ki ga še zanima biznis z domačim hotelom, po drugi strani, pa nima namena, da bi se kmalu vrnil domov. BJC bo šla v prodajo ali pa bo enostavno propadla. Kljub vsemu gre za srečkote srednjega razreda. Ogromno število navadnih brezpravnih delavcev umira po gradbiščih v Katarju in državah naokoli. Še pred odhodom jim domači agentje mastno zaračunajo, nato jim tretjino vzamejo posredniki pri prenosu denarja v Nepal, izkoriščanje s strani zaposlovalcev je pa sploh poglavje zase. Nepal je tiho in se opravičuje Katarju za negativno publiciteto po svetovnih medijih.

Vhod v vas

Mizarska dela

Poredne rezbarije

Nepal je še vedno med top revnimi državami in zato dobiva raznovrstno pomoč od vsepovsod. Poleg pomoči jim kapne tudi kar nekaj sredstev iz turizma (vize, takse, dovolilnice). Hiter izračun (1,5 mio turistov letno) pove, da se lahko nabere vsaj 100 mio USD letno. Kljub temu se v infrastrukturo oz. nazaj prebivalcem ne vrača absolutno nič. Nepalske ceste po najini oceni visoko vodijo na lestvici najslabših (pa saj jih skoraj ni) na najinem potovanju. Elektrike konstantno primankuje, javnega šolstva skoraj ni, da o zdravstu niti ne govorimo. Kljub temu bi si rad Nepal popravil uvrstitev na svetovni lestvici pismenosti in napoveduje za leto 2015 uvedbo obveznega šolanja do 15. leta. To jim bo zelo težko uspelo, glede na to, da ogromno ljudi nima denarja za šolanje otrok. S tem je povezana še ena žalostna plat Nepala. Otroško delo je zelo razširjeno, 10-letni mulčki so sprevodniki na avtobusih, čistijo restavracije ipd. Na vasi so otroci v šoli po potrebi. Ko je delo doma, se zvezki vržejo v kot. V odročnih vaseh pa šol tako ali tako ni.

Kopalnica

Zgovorni grafit

Ena boljših cest

Ulična prodaja

Žalostno in težko zgodbo nosijo s sabo tudi nepalske ženske. Podrejene, slabo izobražene, zgarane in velikokrat povsem izobčene. Družba je kruto šovinistična in trajalo bo še dolgo časa, da se zgodi kakšen napredek. Začne se že pri šolanju. Seveda družine najprej investirajo v sinove. Dekleta so zato precej slabše pismena in le malo jih uspešno zaključi prvo stopnjo. Za šolo ni časa, potrebno je varovati ostale brate in sestre, skrbeti za gospodinjstvo ali pomagati na polju. Odrasle ženske gradijo ceste in hiše, obdelujejo polja, med tem pa v vasi opaziš kup moških kako posedajo ob čaju z dojenčki na ramenih. Povsem normalno za Nepalce. V turizmu žensk skorajda ni. V nekaterih vaseh še vedno prakticirajo izločitev žensk iz vasi v času menstruacije, takrat so obsojene na bivanje v posebni ločeni baraki zunaj vasi. K sreči je vedno več domačih ženskih aktivistk, ki se borijo proti tej neumni praksi.

Gradbinke

Kurjava na strehi

Mama ali babica?

"Garači"

Na prvi pogled se zdijo odnosi med ljudmi sproščeni, vendar se v ozadju skriva dediščina kastnega sistema. Še huje, tlačanstvo in suženjstvo sta bila dovoljena le 10 let nazaj. Predsodki so doma povsod, za hribovce so kmetje iz nižin najhujši divjaki, za mestne prebivalce Katmandujske doline pa so oboji neizobražena nižja vrsta. Hribovske vasi se praznijo in ne glede na vse negativne plati, je turizem eden glavnih dejavnikov, da ljudje sploh še ostajajo doma. V kratki pohodniški sezoni si lahko lahko uborni dohodek uborne zemlje vsaj malo popravijo.

Pobiranje krompirja

Vodne zaloge

Nepalcem ni lahko, vendar ostajajo krasni in prijazni ljudje. Narava je izjemna in upava, da bo ostala takšna čim dlje. Prav gotovo pa bodo v Nepalu vedno ostali divji, težko dostopni kotički, kjer se je čas ustavil. Vsem priporočava, da obiščejo to čarobno dezelo, se z nahrbtnikom podajo po kozjih stezah, se izgubijo po ozkih ulicah starodavnih mest, se nasmejijo z domačini, vriskajo z vsaj enega visokega hriba, skačejo čez potoke in pobožajo jaka.